Avstrijsko vrhovno sodišče o financiranju s strani tretjih oseb in pravici do izjave

Avstrijsko vrhovno sodišče (Oberster Gerichtshof, OGH) je v nedavni odločbi z dne 15. decembra 2021^[1] preučilo različne razloge za razveljavitev arbitražne odločbe. OGH je ponovilo svojo skoraj 70 let staro sodno prakso o pravici do zaslišanja kot razlogu za razveljavitev arbitražne odločbe in presenetljivo izjavilo, da je financiranje s strani tretjih oseb v Avstriji na splošno dopustno. To je prva dokončna izjava OGH o dopustnosti financiranja s strani tretjih oseb kljub obstoječi prepovedi dogovorov o honorarjih za nepredvidene stroške (quota litis) v členu 879(2)(2) avstrijskega civilnega zakonika (Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch, ABGB).

Dejstva spora

Postopek za razveljavitev pred OGH je izhajal iz arbitraže, ki jo je vodil Dunajski mednarodni arbitražni center. Arbitražno sodišče je odločalo o odškodninskih zahtevkih, ki so izhajali iz transakcije nakupa delnic med kitajsko in hrvaško stranko kot tožnikoma ter dvema hrvaškima strankama kot tožnikoma. V končni razsodbi je arbitražno sodišče zavrnilo zahtevek prvega tožnika in drugemu tožniku prisodilo delno povračilo škode ter nadomestilo stroškov postopka.

Po zavrnjeni zahtevi, naj arbitražno sodišče popravi, pojasni in dopolni arbitražno odločbo, sta oba tožnika od OGH zahtevala razveljavitev delov arbitražne odločbe, vključno z odločitvijo o stroških. Svojo zahtevo sta utemeljila predvsem z navedbami o kršitvi njune pravice do izjave, da je arbitražno sodišče prekoračilo svoj mandat, ter o kršitvah avstrijskega javnega reda (ordre public).

OGH je zahtevo tožečih strank zavrnil. V nadaljevanju bosta preučena dva od argumentov, ki so jih tožniki navedli pri poskusu razveljavitve delov arbitražne odločbe.

Vprašanje 1: nezmožnost predložitve pripomb glede stroškov nasprotne stranke

Tožeče stranke so zatrjevale kršitev pravice do izjave iz člena 611(2)(2) avstrijskega zakonika o civilnem postopku (Zivilprozessordnung, ZPO), ker jim ni bila dana možnost, da bi se izjavile o predlogu nasprotne stranke glede stroškov, ki je bil podlaga za odločitev sodišča o stroških. Svojo trditev sta med drugim utemeljila s sklicevanjem na avstrijsko pravno znanost, ki navaja, da pravica do izjave vključuje pravico strank, da se izjavijo o predlogu nasprotne stranke glede stroškov^[2].

Odločba

OGH je nepričakovano ponovil svojo restriktivno sodno prakso v zvezi s pravico stranke do zaslišanja v arbitražnem postopku in zavrnil trditve tožnikov. Trenutna sodna praksa sodišča izhaja iz odločbe iz leta 1955 in se od takrat ni bistveno spremenila^[3].[ 4] V skladu s tem se lahko arbitražna odločba razveljavi le, če stranki pravica do zaslišanja sploh ni bila zagotovljena. Zgolj nepopolna ugotovitev dejstev, nezadostna razprava o pravno pomembnih dejstvih ali zavrnitev ali celo popolno neupoštevanje dokazov sami po sebi ne morejo biti podlaga za tožbo za razveljavitev^[4].[5] Arbitražna odločba se lahko razveljavi po členu 611(2)(2) ZPO le, če je bila pravica do zaslišanja kršena nerazločno^[6].

Sodišče je ugotovilo, da navedba avstrijske pravne znanosti ne dokazuje, da je nezmožnost predložitve pripomb glede stroškovnih vlog razlog za razveljavitev arbitražne odločbe. Avtor je sam navedel vir, ki se sklicuje zgolj na dejstvo, da arbitražna sodišča običajno poskrbijo, da lahko nasprotna stranka poda pripombe na predložitev stroškov^[6].[7] Sodišče navaja tudi druge znanstvenike, ki zagovarjajo stališče, da je možnost ugovora na predložitev stroškov sicer zaželena, vendar ne obvezna^[8].

Poleg tega je sodišče naredilo primerjavo z avstrijskim zakonom o civilnem postopku, v katerem je možnost pripomb na stroškovno vlogo nasprotne stranke obvezna le na prvi stopnji civilnega postopka (člen 54(1a) ZPO).

Komentar:

Avstrijski znanstveniki v veliki meri kritizirajo sedanjo sodno prakso OGH glede pravice do izjave kot razloga za razveljavitev arbitražne odločbe.^[8] V kritiki je navedeno, da izjemno restriktivni pristop ne izpolnjuje minimalnih zahtev iz člena 6 EKČP in da mu ne uspe najti pravega ravnovesja med ohranjanjem koristi arbitražnega postopka in hkratnim zagotavljanjem pravice strank do izjave. Reiner, ki ga je sodišče v svoji odločitvi samo navedlo, meni, da je v pristojnosti OGH, da zagotovi, da je pravica strank do zaslišanja v arbitražnem postopku zagotovljena vsaj v enakem obsegu kot v civilnem postopku.

Glede na to med strokovnjaki prevladuje tudi mnenje, ki se ga je OGH dotaknil v svoji odločbi, da sodiščem ni treba dovoliti strankam, da se izjavijo o stroških. Poleg tega je OGH upravičeno opravil primerjavo z avstrijskim civilnim procesnim pravom in ugotovil, da možnost dajanja pripomb na predloge nasprotne stranke glede stroškov ni obvezno načelo. Tudi če bi uporabili Reinerjev pristop zagotavljanja, da pravica do zaslišanja v arbitražnem postopku doseže enake standarde kot v civilnem postopku, ne bi mogli sklepati, da je bila v obravnavani zadevi kršena pravica tožnikov do zaslišanja.

Vprašanje 2: Dopustnost financiranja s strani tretjih oseb in prepoved quota litis

Tožeče stranke so nadalje trdile, da je osnovni dogovor o kvotni litis med hrvaškimi toženci in njihovimi zastopniki pomenil kršitev avstrijskega javnega reda, saj so takšni dogovori o nepredvidenih honorarjih nični na podlagi člena 879(2)(2) ABGB in so prepovedani tudi po hrvaškem pravu. Trdili sta tudi, da gre tak dogovor o honorarju na račun tožnikov, saj toženim strankam omogoča arbitražo brez kakršnih koli stroškovnih tveganj.

Odločba

OGH je zavrnil argumentacijo tožečih strank v zvezi z dogovorom quota litis na podlagi naslednjih preudarkov:

Sodišče je uporabilo restriktivno razlago javnega reda v členu 611(2)(8) ZPO. V skladu s tem javni red obsega temeljne vrednote avstrijske ustave. Čeprav je sodišče ugotovilo, da je člen 879 ABGB kogentna določba, je sklenilo, da kogentne določbe ne pomenijo avtomatično enakosti z visokimi standardi javnega reda. V ožji obseg uporabe spadajo le takšne obvezne določbe, ki jih ni mogoče opustiti niti v sporih, ki kažejo čezmejni element. Po mnenju sodišča dogovor o honorarju med hrvaškimi tožniki in njihovimi zastopniki v arbitraži s povezavami z Avstrijo in Kitajsko ne ustreza področju uporabe.

Poleg tega je sodišče zavrnilo trditev tožnikov, da bi dogovor o honorarju za nepredvidene primere šel na njihov račun, tako da je v skladu z veljavno sodno prakso OGH^[9] navedlo, da člen 879(2)(2) ABGB služi izključno varstvu strank in poklicne časti odvetnikov, ne pa tudi nasprotne stranke. V tem okviru je sodišče okrepilo svojo utemeljitev z navedbo, da avstrijsko pravo na splošno omogoča sodne postopke brez stroškovnih tveganj, saj dopušča sodelovanje tretjih oseb, ki financirajo zadeve. Čeprav je sodišče primerjavo s financiranjem s strani tretjih oseb izvedlo zelo nonšalantno v enem samem stavku, gre za presenetljivo izjavo (obiter dictum), saj je tema dopustnosti financiranja s strani tretjih oseb v avstrijski literaturi in sodni praksi široko obravnavana.

Komentar:

Člen 879(2)(2) ABGB prepoveduje dogovore o honorarjih, ki temeljijo na določenem odstotku prisojenega zneska, med stranko in njenim tako imenovanim "pravnim podpornikom". Ker se izraz "pravni podpornik" razlaga široko^[10] (ne vključuje le odvetnikov, temveč tudi davčne svetovalce, notarje in na splošno vse poklice, za katere veljajo primerljive poklicne dolžnosti), se postavlja vprašanje, ali je mogoče pod člen 879(2)(2) ABGB uvrstiti tudi tretje osebe, ki financirajo. Mnenja avstrijskih znanstvenikov o tej temi so različna.

Nekateri znanstveniki trdijo, da tretji financerji ne spadajo na področje uporabe člena 879(2)(2) ABGB, saj niso podlaga za poklicne dolžnosti, ki so primerljive s tistimi, ki obstajajo za odvetnike. Ta pristop podpira tudi avstrijsko ustavno sodišče, ki je ob splošni potrditvi ustavnosti prepovedi dogovorov quota litis izrecno navedlo, da je dopustno odvetnike in tretje financerje obravnavati različno, saj tretji financerji nimajo poklicnih dolžnosti^[11].

Drugi znanstveniki ocenjujejo vlogo, ki jo ima tretji financer v postopku. Sodeč po prejšnji odločitvi o financiranju s strani tretjih oseb v bolj omejenem okviru množičnih zahtevkov se zdi, da ta pristop podpira tudi OGH.^[12] V skladu s tem tretji financerji ne smejo sami nuditi celovitega pravnega svetovanja, temveč le oceniti možnosti za uspeh ali neuspeh in nato stranke napotiti k odvetniku. Tretji financerji ne smejo vplivati na potek in strukturo postopka. Stranka mora ohraniti nadzor nad postopkom.

Čeprav je obiter dictum izjava OGH o splošni dopustnosti financiranja s strani tretjih oseb prva, ponuja le omejeno podlago za ekstrapolacijo. Ne samo, da se zdi, da izjava odstopa od sedanjega pristopa OGH, ampak financiranje s strani tretjih oseb tudi ni bilo neposredno vprašanje v obravnavani zadevi. To lahko vodi do sklepa, da sodišče v tej odločbi ni nameravalo v celoti oceniti tega vprašanja.