1. januarja 2022 se bodo v Avstriji začele uporabljati nove določbe o garancijah. V tem članku so pojasnjene glavne spremembe in preučeno, kakšen vpliv bodo imele spremembe na vsakdanjo prakso.
Kakšni so razlogi za spremembe?
Po direktivi o prodaji blaga (EU) 2019/771 in direktivi o digitalnih vsebinah (EU) 2019/770 je moral avstrijski zakonodajalec spremeniti avstrijsko zakonodajo o jamstvu. Dne 9. septembra 2021 je bil objavljen Zakon o izvajanju direktive o garancijah (Gewährleistungsrichtlinien-Umsetzungsgesetz, GRUG), ki bo začel veljati 1. januarja 2022. GRUG spreminja avstrijski civilni zakonik (Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch, ABGB) in avstrijski zakon o varstvu potrošnikov (Konsumentenschutzgesetz, KSchG). Poleg tega je bil sprejet nov Zakon o jamstvu za potrošnike (Verbrauchergewährleistungsgesetz, VGG).
Kdaj se uporabljajo novi zakoni o jamstvu?
Novi zakon o jamstvu začne veljati 1. januarja 2022, zato se uporablja za pogodbe, sklenjene po 31. decembru 2021.
V zvezi z digitalnimi vsebinami in storitvami se novi zakon o jamstvu uporablja, če se vsebina ali storitve zagotovijo po 31. decembru 2021 - tudi če je bila osnovna pogodba sklenjena prej.
Katere so osnovne spremembe?
Sistem jamčevalnega prava, ki se je v Avstriji izkazal, se z novimi določbami in novim zakonom ne bo popolnoma spremenil. V nadaljevanju so navedene najpomembnejše spremembe.
VGG se bo uporabljal izključno za naslednje transakcije B2C :
- pogodbe o nakupu blaga (premičnih materialnih predmetov), vključno z blagom, ki še ni izdelano ali proizvedeno, in
- pogodbe o zagotavljanju digitalnih vsebin in storitev, vključno s pogodbami o posredovanju osebnih podatkov s strani potrošnika v zameno za blago in/ali storitve.
Iz uporabe VGG so med drugimizključeni nakup živali, zdravstvene, finančne in igralniške storitve ter nekatere elektronske komunikacijske storitve.
Tako kot v splošnem avstrijskem jamstvenem pravu tudi v VGG velja pravna domneva, da je bila napaka, ki se pojavi v vnaprej določenem časovnem obdobju, prisotna ob prenosu ali zagotovitvi blaga/storitve. V zakonu VGG je ta domneva podaljšana s šestih mesecev na eno leto. V zakonu ABGB domneva ostaja šestmesečna.
Garancijski roki (dve leti za premičnine in digitalne storitve, tri leta za nepremičnine) so zdaj združeni s trimesečnim zastaralnim rokom. To pomeni, da je po izteku garancijskega roka na voljo dodatno trimesečno obdobje, v katerem je mogoče vložiti pritožbo zaradi napake. Ta sprememba velja za transakcije B2C in B2B.
VGG, podobno kot splošna zakonodaja o garancijah, določa hierarhijo pravnih sredstev: primarna pravna sredstva so pravica do popravila ali zamenjave, sekundarna pravna sredstva pa so prekinitev pogodbe in znižanje cene. Novost zakona VGG je, da lahko potrošniki zdaj vsa pravna sredstva uveljavljajo izvensodno, brez kakršnih koli zahtev glede oblike.
Po razdrtju pogodbe lahko podjetje po novem v skladu z zakonom VGG zavrne povračilo, dokler blago ni prejeto nazaj ali dokler potrošnik ne predloži dokazila, da je bilo blago vrnjeno.
Pri transakcijah B2C in B2B VGG uvaja novo obveznost podjetij, da za blago z digitalnimi elementi in digitalne storitve zagotovijo posodobitve, ki so potrebne, da blago in storitve ostanejo brez napak.
V skladu z VGG so podjetja odgovorna, da zagotovijo ne le, da ima njihovo blago ali digitalne storitve pogodbeno dogovorjene lastnosti, temveč tudi objektivno zahtevane lastnosti. Ob upoštevanju strogih zahtev se lahko potrošniki izrecno in ločeno dogovorijo za odstopanje od objektivno zahtevanih lastnosti.
Za pogodbe, ki ne spadajo na področje uporabe VGG, še naprej veljajo (revidirane) določbe o jamstvu iz ABGB.
Na kaj morajo biti pozorna podjetja?
Zgoraj navedene spremembe imajo različne posledice, ki jih morajo podjetja upoštevati, predvsem:
- Pri transakcijah B2C mora prodajalec zdaj dokazati, da napake ni bilo v času prenosa ali zagotavljanja blaga/storitve, in sicer dvanajst mesecev namesto šestih;
- podjetja bodo morala izpolnjevati obveznost zagotavljanja posodobitev ne glede na to, ali poslujejo s potrošniki ali z drugimi podjetji;
- Podjetja se morajo zavedati svoje izrecne pravice, da v določenih okoliščinah potrošniku zavrnejo plačilo, in
- Ne bo moglo odstopati od objektivno zahtevanih lastnosti, razen če bo to storjeno v skladu z VGG - opustitev v splošnih pogojih poslovanja ni dovolj!
- Garancijskemu roku je zdaj dodan trimesečni zastaralni rok.
Ta seznam ni izčrpen, temveč služi le za ponazoritev glavnih vidikov.
Zaključek in obeti
Če povzamemo, je bil zakon o jamstvu v posameznih točkah spremenjen predvsem v korist potrošnikov. Celovitih sprememb obstoječega zakona o jamstvu ni bilo. Zaradi novega VGG bo treba v prihodnje več pozornosti nameniti temu, za katero pogodbo gre v posameznem primeru, da bi lahko sprejeli pravilne pravne sklepe ter upoštevali najpomembnejše spremembe, opisane v tem članku.
Vsebina tega članka je namenjena splošnemu vodenju po obravnavani temi. O svojih posebnih okoliščinah morate poiskati strokovni nasvet.