Avstrija: Vrhovno sodišče potrdilo, da so zaščitene tretje osebe zavezane arbitražnim klavzulam

Avstrijsko vrhovno sodišče (Oberster Gerichtshof, OGH) je pred kratkim obravnavalo subjektivni obseg arbitražnih klavzul iz pogodb z zaščitnim učinkom za tretje osebe (Vertrag mit Schutzwirkung zugunsten Dritter). Sodišče je v dveh odločbah, izdanih 20. aprila 2021,^[1] razsodilo, da arbitražna klavzula iz pogodbe z zaščitnim učinkom za tretje osebe zavezuje tudi tretjo osebo, ki namerava proti eni od pogodbenih strank uveljavljati pogodbene (odškodninske) zahtevke, ki izhajajo iz obsega varstva pogodbe.

Pogodbe z zaščitnim učinkom za tretje osebe

Mednarodni bralec morda ne pozna pravne konstrukcije pogodbe z zaščitnim učinkom za tretje osebe, kot obstaja v avstrijskem, nemškem in (verjetno) švicarskem pravu. Pomembno je razlikovati pogodbe z zaščitnim učinkom za tretje osebe od pogodb v korist tretjih oseb. Preden se poglobimo v obe obravnavani odločitvi - ki sta obravnavali le prvo -, je potreben kratek pregled.

Pogodba v korist tretje osebe (Vertrag zugunsten Dritter), kodificirana v členih 881 in 882 avstrijskega civilnega zakonika, obstaja, kadar se obljubitelj zaveže v razmerju do obljubljenca, da bo izpolnil obveznosti za tretjo osebo. Razlikovati je treba med pristnimi (echt) in nepristnimi (unecht) pogodbami v korist tretje osebe: pri pristni pogodbi tretja oseba pridobi samostojno pravico zahtevka zoper obljubitelja, pri nepristni pogodbi pa tretja oseba te pravice nima. Ali je pogodba prava ali ne, je stvar razlage pogodbe.^[2] Subjektivno področje uporabe arbitražnih klavzul v pogodbah v korist tretjih oseb je ustaljena sodna praksa (glej spodaj) in v tem primeru ni bila sporna.

Nasprotno pa je pogodba z zaščitnim učinkom za tretje osebe pravna konstrukcija, ki se razlikuje - čeprav je ni vedno lahko razlikovati - od pogodbe v korist tretje osebe. Medtem ko ima glavno obveznost izpolnitve samo pogodbeni partner, se pogodbene obveznosti varstva in skrbnosti razširijo na nekatere tretje osebe. Kršitev takšnih dolžnosti sproži pogodbene odškodninske zahtevke zaščitenih tretjih oseb^[3].

Dejstva v sporih

V obeh sporih, ki sta temeljila na podobnih dejanskih vzorcih, je tožnik uveljavljal odškodninske zahtevke proti Republiki Avstriji in zvezni deželi Koroški. Ti zahtevki so izhajali iz prodaje deležev zvezne vlade v zveznih stanovanjskih podjetjih leta 2004 v okviru razpisnega postopka. Tožeča stranka je trdila, da je bila zaradi nezakonitega ravnanja toženih strank prikrajšana za dobitke iz razpisnega postopka, in v obeh postopkih skupaj zahtevala več kot 1,9 milijarde EUR odškodnine. Tožeča stranka se je med drugim sklicevala na kršitev sporazuma o zaupnosti med deželo Koroško in banko, ki je v imenu Republike Avstrije izvedla prodajo. Ta sporazum o zaupnosti je vseboval arbitražno klavzulo, v skladu s katero naj bi se spori, ki izhajajo iz sporazuma ali so z njim povezani, reševali v arbitražnem postopku in ne pred rednimi sodišči.

Vprašanje

Pred sodiščem prve stopnje je zvezna dežela Koroška, sklicujoč se na arbitražno klavzulo, med drugim ugovarjala stvarni pristojnosti sodišča. Sodišče je ta ugovor zavrnilo in menilo, da je pristojno. V pritožbenem postopku je drugostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo v delu, v katerem je uveljavljal pogodbene zahtevke iz sporazuma o zaupnosti, ki je vseboval arbitražno klavzulo in po katerem je bil tožnik zaščitena tretja oseba. OGH je tako moralo odgovoriti na vprašanje, ali upravičenca do pogodbe z zaščitnim učinkom za tretje osebe zavezuje v njej vsebovana arbitražna klavzula.

Odločba

OGH je potrdilo odločbo sodišča druge stopnje. Upoštevalo je uveljavljeno načelo, da zahtevek upravičene tretje osebe nikoli ne more segati dlje od pogodbenega odškodninskega zahtevka oškodovane pogodbene stranke. V skladu s tem lahko obljubitelj pogodbe z zaščitnim učinkom za tretje osebe proti zaščiteni tretji osebi uveljavlja vse obrambne ukrepe, ki izhajajo iz pogodbe, kot so omejitve odgovornosti.^"[4] OGH je utemeljil, da mora to, kar velja za omejitve odgovornosti, veljati tudi za načine uveljavljanja pravic. Če pogodba z zaščitnim učinkom v korist tretjih oseb določa določen način uveljavljanja pogodbenih zahtevkov - na primer arbitražno klavzulo -, to velja za vsakogar, ki uveljavlja tak pogodbeni zahtevek.

Komentar:

V številnih predhodnih odločbah OGH je bilo ugotovljeno, da so arbitražne klavzule v pravih pogodbah v korist tretjih oseb zavezujoče za tretje upravičence.^[5] To izhaja iz utemeljitve, da mora tretja oseba, ki ima neposredno korist od pogodbe, sprejeti pravice, ki so ji v njej dodeljene, z vsemi pogodbenimi značilnostmi - vključno z načinom uveljavljanja pogodbenih pravic. Vendar pa OGH še ni imel priložnosti razširiti te argumentacije na pogodbe z zaščitnim učinkom za tretje osebe.

V obravnavanih odločbah je OGH nadgradil svojo predhodno sodno prakso v zvezi s tretjimi upravičenci in sledil mnenju pravnih strokovnjakov, ki so soglasno sprejeli, da so arbitražne klavzule iz pogodb z zaščitnim učinkom za tretje osebe zavezujoče za zaščitene tretje osebe^.[6] To odločitev je treba pozdraviti, saj prinaša dodatno gotovost strokovnjakom za arbitražo v Avstriji.