Avstrija: Avstrija: avstrijsko vrhovno sodišče, pošten postopek in COVID-19: Vodenje virtualnih arbitražnih obravnav zaradi ugovorov strank

Avstrijsko vrhovno sodišče (Oberster Gerichtshof, OGH) je v prelomni odločitvi, sprejeti 23. julija 2020,^[1] obravnavalo veljavnost izvajanja arbitražnih obravnav prek elektronskih sredstev videokonference kljub nasprotovanju strank. Sodišče je odločilo, da so v okviru postopka ugovora obravnave na daljavo v arbitraži dopustne, če ne kršijo načel poštenega postopka, ki bi sicer omogočila upravičen ugovor arbitražnega sodišča.

Zadeva je pomembna iz več razlogov. Prvič, gre za prvo odločitev nacionalnega vrhovnega sodišča, ki preučuje dopustnost zaslišanj na daljavo prek videokonference brez soglasja stranke. Poleg tega ponuja praktične smernice o postopkovnih zadevah in obravnava pomisleke v zvezi z učinkovitim preprečevanjem prirejanja prič med pridobivanjem dokazov na daljavo.

Dejstva

Obravnavana zadeva se nanaša na ugovore, ki sta jih vložili toženi stranki v arbitraži s sedežem na Dunaju, ki jo vodi Dunajski mednarodni arbitražni center (VIAC). Po neuspešnem ugovoru toženih strank zoper odločitev arbitražnega sodišča, da izvede dokazno obravnavo prek videokonference, je bila zadeva predložena sodišču OGH.

Zahtevek izhaja iz razprav na marčevski konferenci o vodenju zadeve, na kateri sta stranki zavzeli različni stališči glede vprašanja, ali naj se obravnava izvede^[2] na daljavo glede na posledične omejitve mobilnosti zaradi izbruha epidemije COVID-19. Sodišče je 08.04.2020 odločilo, da bo zaslišanje potekalo prek videokonference in da se bo nadaljevalo, kot je bilo načrtovano, z začetkom ob 15.00 po srednjeevropskem standardnem času.

Toženi stranki sta to odločitev izpodbijali zaradi postopkovnih nepravilnosti in trdili, da je ravnanje sodišča povzročilo pristranskost, ki je imela za posledico nepravično in neenako obravnavo.

OGH je zavrnil navedbe tožencev in odločil, da mora domnevno nepravilno ravnanje predstavljati resno ali trajno (ne)korist za stranko, da bi bila vloga uspešna. Sodišče je nadalje poudarilo, da avstrijsko arbitražno pravo na splošno ne zavrača izvedbe obravnav na daljavo, in potrdilo, da imajo razsodišča široko diskrecijsko pravico glede načina vodenja in organizacije takih postopkov.

Stališča tožene stranke

Toženi stranki sta trdili, da je odločitev arbitražnega sodišča o videokonferenčni obravnavi pomenila kršitev temeljnih postopkovnih načel, in sicer pravice do dostopa do poštenega sojenja in pravice biti slišan. Natančneje, trdili so, da:

• toženi stranki nista bili dovolj obveščeni o datumu obravnave, saj je bila odločitev o preložitvi obravnave izdana tri dni prej, zaradi česar ni bilo dovolj časa za ustrezno pripravo;
• stranke niso bile obravnavane enako, saj sta imela odvetnik tožene stranke in ena od prič sedež v Los Angelesu (Kalifornija), zaradi česar se je zaslišanje začelo ob 6. uri zjutraj po pacifiškem standardnem času (v primerjavi s 15. uro po lokalnem času na Dunaju).
• Pravičnega sojenja ni bilo mogoče zagotoviti zaradi pomanjkanja ustreznih ukrepov, ki so bili uvedeni za:
  • onemogočili prirejanje prič (uporaba programske opreme WebEx, ki omogoča neopaženo prejemanje sporočil prek funkcije klepeta);
  • preveriti, do katerih dokumentov bi imele priče dostop;
  • zagotoviti, da v sobi za priče ne bi bili prisotni drugi posamezniki.

Odločitev OGH

OGH je v svoji odločbi obravnaval tri različne zadeve:

1. Standard za izpodbijanje arbitrov;
2. zakonitost odločitev arbitražnega sodišča, da ne preloži obravnave;
3. nepošteno in neenako obravnavanje v zvezi z:
   1. Razlike v časovnih pasovih;
   2. prirejanje prič.

V zvezi s prvim vprašanjem je OGH odločil, da bo ugovor zoper arbitre uspešen le na podlagi tega, da zadevne okoliščine vzbujajo upravičen dvom o njihovi nepristranskosti ali neodvisnosti. Ta standard bi veljal tudi za ravnanje, ki ne ustreza kvalifikacijam, ki sta jih stranki vnaprej vzajemno določili. Postopkovne nepravilnosti, pomanjkljivosti ali napake arbitrov se tako ne bi štele za neprimerne ali predmet upravičenega izpodbijanja. Namesto tega morajo stranke izpolniti visok prag dokazovanja, da je zadevno ravnanje povzročilo škodljivo ali prednostno obravnavo stranke.

V zvezi z odločitvijo arbitražnega sodišča, da zaslišanje izvede na daljavo z uporabo videokonference, je OGH poudaril naslednje:

• Tehnologija videokonferenc se pogosto uporablja tako pred državnimi sodišči kot tudi v arbitražnih postopkih. Po izbruhu pandemije COVID-19 je bila potrjena kot učinkovito orodje za ohranitev delovanja sodišča ne glede na nacionalne varnostne ukrepe in omejitve potovanj.
• Prošnje za preložitev mora odobriti sodišče in jim ni nujno ugoditi. Stranke morajo upoštevati možnost, da bo njihova prošnja zavrnjena. V tem primeru sta bili toženi stranki ustrezno obveščeni o obravnavi, in sicer ko je bil objavljen datum obravnave (15. 1. 2020), in ne na datum, ko je sodišče sporočilo svojo odločitev, da se obravnava ne preloži (8. 4. 2020).
• Člen 6 EKČP z uporabo videokonferenčne tehnologije ni bil kršen. V luči pandemije COVID-19 in skorajšnje ustavitve delovanja sodišč se je izkazala za učinkovito sredstvo za zagotovitev dostopa do sodnega varstva in pravice do zaslišanja.

V zvezi s tretjim izzivom je OGH priznal, da bo zaradi razlike v časovnem pasu za nekatere udeležence obravnava potekala zunaj rednega delovnega časa. Ker naj bi arbitražni sporazum upravljal VIAC, sta stranki kljub temu implicitno sprejeli slabosti, ki bi lahko nastale zaradi geografske oddaljenosti. Nazadnje je OGH dodal, da zgodnji začetek virtualnega postopka ne more odtehtati bremena, ki bi nastalo zaradi mednarodnega potovanja, potrebnega za osebno obravnavo.

V odgovor na pomisleke toženih strank glede zlorabe videokonferenc med zaslišanjem prič je OGH ugotovil, da je nevarnost prikrajšanja prič enako pogosta tudi pri osebnih zaslišanjih. V nasprotju z navedenimi izzivi je Sodišče predlagalo načine, kako lahko uporaba tehnologije ponudi zaščitne mehanizme, ki lahko presegajo tiste, ki so na voljo v tradicionalnih fizičnih postopkih. Ti vključujejo:

• snemanje dokazov, danih med zaslišanjem prič;
• možnost natančnega opazovanja zaslišane osebe od spredaj;
• možnost, da se od prič zahteva, da gledajo neposredno v kamero, in da so roke med zaslišanjem vidne na zaslonu (kar zmanjšuje tveganje branja sporočil prek funkcije klepeta);
• prikaz sobe, v kateri sedi priča, da se zagotovi, da na pričo ne vplivajo tretje osebe.

Komentar:

Odločba OGH predstavlja precedens pri obravnavi vprašanja, ali in kako izvajati arbitražna zaslišanja na daljavo v okviru postopkov izpodbijanja. Čeprav je še posebej pomembna v času izrednih okoliščin, kot je bila pandemija COVID-19, se bodo utemeljitev in praktični napotki sodišča verjetno izkazali za koristno referenčno točko, kako v prihodnosti zagotoviti spoštovanje načel poštenega sojenja in učinkovit nadaljnji dostop do sodnega varstva.

Viri

1. Docket 18 ONc 3/20s.
2. Prvotni datum obravnave je bil 08.04.2020, prestavljen pa je bil na 15.04.2020.

Vsebina tega članka je namenjena splošnemu vodenju po obravnavani zadevi. O svojih posebnih okoliščinah morate poiskati strokovni nasvet.