Mnenje vrhovnega sodišča o ugotovitvenih sodbah

Vrhovno sodišče se je pred kratkim ukvarjalo z vprašanji v zvezi z ugotovitvenimi sodbami. Na primer, ali lahko sodišče pri odločanju o zastaranju preprosto izhaja iz predpostavke, da dejanska podlaga za zahtevek obstaja? Poleg tega ali lahko sodišče izda ugotovitveno odločbo o obstoju pravice, čeprav je ta odvisna od izpolnitve pogoja?

Začasna sodba o zastaranju

Člen 393a zakona o civilnem postopku določa, da če stranka ugovarja zastaranje, lahko sodišče - po uradni dolžnosti ali na zahtevo - o tem ugovoru odloči s sodbo, razen če je treba zahtevek iz tega razloga zavrniti. Ta določba je začela veljati maja 2011.

Vrhovno sodišče je 24. aprila 2012 izdalo odločbo^[1], v kateri je odločilo, da člen 393a omogoča sodišču, da izda začasno sodbo o (zanikanem) zastaranju. Takšna odločba presoja le morebitno, ne pa tudi obstoječe zastaranje, in se lahko izpodbija, preden se začne potencialno obsežen dokazni postopek o dejanski podlagi.

Takšna začasna sodba ne izključuje možnosti, da se zahtevek pozneje zavrne zaradi pomanjkanja dokazov. Narava začasne sodbe o zastaranju je takšna, da je za ločeno preučitev morebitnega zastaranja zahtevka, katerega dejanska podlaga še ni gotova, potrebna predhodna predpostavka, da veljavna podlaga za zahtevek obstaja.

Ugotovitvene sodbe o pogojnih zahtevkih

Zakon v 228. členu določa, da lahko tožnik zahteva sodbo, s katero se ugotovi, da določena pravica ali pravno razmerje obstaja ali ne obstaja ali s katero se prizna verodostojnost listine ali njen neobstoj, če ima tožnik pravni interes, da se tako pravno razmerje ali pravica ali verodostojnost listine v kratkem ugotovi s sodno odločbo.

V drugi odločbi^[2] je vrhovno sodišče preučilo zahteve glede pravnega interesa pri ugotovitveni sodbi v povezavi s pogojnimi pravicami. Zahteva po pravnem interesu je izpolnjena, če obstaja objektivna negotovost glede obstoja ali obsega terjatve, ki jo je mogoče odpraviti z zavezujočim učinkom ugotovitvene sodbe. Pravni interes se predpostavlja tudi, kadar se izpodbija obstoj sporne pravice, zaradi česar obstaja dejanska negotovost. To velja zlasti, kadar je negotovost posledica ravnanja tožene stranke.

Poleg tega je za dokazovanje ločenega pravnega interesa za ugotovitveno sodbo dovolj, da tožeča stranka dokaže omejenost svojih dejanj, bodisi pravnih bodisi poslovnih. Če je področje uporabe sporazuma o poravnavi nejasno in dopušča možnost razlage, se takšna omejenost domneva.

Pogojne pravice je mogoče ugotoviti z ugotovitveno sodbo le, če so vsa dejstva v zadevi, ki ustvarjajo pravico, gotova in le pravilno in natančno opredeljen pogoj še ni izpolnjen. V obravnavanem primeru je sodišče odločilo, da zahtevanega uradnega dovoljenja (glede premestitve vrat in vključitve območja za temi vrati v objekt) ni mogoče opredeliti kot premalo pravilne in natančne opredelitve.