Avstrija: Ujeta med nasprotujoče si klavzule o izbiri sodišča: Izhodišča iz nedavne sodbe avstrijskega vrhovnega sodišča

Avtonomija strank je sestavni del in značilnost arbitraže. Svoboda sporazumnega sklepanja arbitražnih sporazumov je nedvomno eden najprivlačnejših razlogov za izbiro arbitraže kot mehanizma za reševanje sporov. Vendar se lahko spori pojavijo zlasti v kontekstu nasprotujočih si arbitražnih klavzul in klavzul o izbiri sodišča. Doslej so sodišča v zvezi s tem zavzela različne pristope, saj so nekatera priznavala prednost arbitražnim klavzulam, druga pa so uporabljala diferenciran pristop, da bi ugotovila razmerje in obseg obravnavanih nasprotujočih si klavzul.

V Avstriji je vrhovno sodišče nedavno ocenilo veljavnost arbitražnega sporazuma, ki je vseboval dve soobstoječi, vendar nasprotujoči si klavzuli o izbiri sodišča (3 Ob 127/20b).

Zadeva se je osredotočila na tožnikovo zahtevo za 1) ugotovitveno razsodbo glede kupoprodajne pogodbe, sklenjene leta 2015, in 2) vračilo že plačanega dela kupnine. Zadevna pogodba je vključevala tako arbitražno klavzulo kot tudi dogovor o krajevni pristojnosti, ki se je nanašal na moskovsko državno sodišče.

Ko je prišlo do spora v zvezi z nakupno pogodbo, se tožeča stranka ni odločila za arbitražni postopek in je, razen v skladu s klavzulo o pristojnosti, vložila tožbo na sedežu tožene stranke (Dunaj, Avstrija) v skladu z zakonskim pravom. Čeprav nobena od klavzul ni izključujoča, je tožeča stranka trdila, da sta zaradi svoje nasprotujoče si narave neučinkoviti in da vložitev tožbe pri tretjem sodišču ne pomeni kršitve pogodbenih določb.

Ozadje

Prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče sta zavrnili tožnikov zahtevek, ker sta menili, da tožbe ni mogoče vložiti v Avstriji zaradi pomanjkanja stvarne pristojnosti.

Obe sodišči sta priznali, da obstoj dveh nasprotujočih si klavzul ne ogroža nujno veljavnosti arbitražnega sporazuma. Ker nobena od njiju ni določala izključne pristojnosti državnih sodišč, ju je treba obravnavati kot legitimni soobstoječi klavzuli. Kot taka je bila tožnikova pravica do izbire med dvema sodiščema odgovorjena pritrdilno.

Kljub temu je bilo tudi ugotovljeno, da je bilo treba pristojnost zavrniti, saj je pogodba določala, da se spor reši bodisi z arbitražo bodisi z napotitvijo na moskovsko državno sodišče. Poleg tega so sodišča ugotovila, da je treba za presojo, ki se nanaša na pristojnost, arbitražne sporazume obravnavati po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka je izpodbijala pravno mnenje nižjih sodišč v obeh pogledih.

Vprašanje in sodba vrhovnega sodišča

Osrednji argument tožnikovih vlog se nanaša na besedilo pogodbenih določb. Z določitvijo dveh neskladnih klavzul o sodišču sta se stranki verjetno dogovorili, da je treba uporabiti nasprotujoče si zakone. Po mnenju tožeče stranke iz pogodbe ni bilo mogoče nedvoumno sklepati na namen strank, zato je bilo treba obe klavzuli šteti za neveljavni in uporabiti zakonska pravila.

Avstrijsko vrhovno sodišče je menilo, da je treba pravno mnenje nižjih sodišč potrditi iz naslednjih razlogov:

• Obstoj nasprotujočih si klavzul o pristojnosti in arbitražnih sporazumov v istem dokumentu ni povzročil ničnosti arbitražnega sporazuma;
• koeksistenco je treba zavrniti, če sporazum določa, da bi moralo biti državno sodišče izključno pristojno ne glede na arbitražno klavzulo;
• Pri presoji pristojnosti je zato treba skrbno preučiti besedilo arbitražne klavzule. Ker nobena od obeh klavzul ni bila oblikovana kot izključna, je imel tožnik pravico glasovati in izbrati enega od dveh forumov, dogovorjenih s pogodbo;
• izbira različnih materialnih zakonov ni ogrozila veljavnosti pogodbe, saj se lahko za isto pravno vprašanje ali dejanske okoliščine alternativno ali kumulativno uporablja več veljavnih zakonov;
• Veljavni arbitražni sporazumi učinkujejo po uradni dolžnosti.

Komentar:

Ta zadeva predstavlja posebno, vendar ponavljajoče se vprašanje, ki se pojavi, kadar pogodbe vsebujejo arbitražno klavzulo, hkrati pa določajo tudi klavzulo o izbiri sodišča. Prizadevanje za uskladitev te napetosti postavlja sodišča pred potrebo po skrbni uporabi načel razlage pogodb na način, ki izraža in priznava pomembnost namenov strank.

Odločitev avstrijskega vrhovnega sodišča pojasnjuje, da kljub splošnemu nagnjenju k dajanju prednosti sporazumom o izbiri prava obstoj nasprotujoče si klavzule o sodišču ne vodi k njeni neveljavnosti. Če ni predvidena izključna pristojnost državnih sodišč, lahko obe klavzuli obstajata hkrati.

Ko se pravniki soočajo s klavzulami o nasprotujoči si pristojnosti, je dobro sprejeti kontekstualni pristop pri določanju domnevnega in razumnega namena strank, pri čemer je treba upoštevati ne le besedilo pogodbe, temveč tudi okoliščine, ki so obstajale v času njenega sestavljanja. Nasprotjem se je mogoče zlahka izogniti z vključitvijo določb, ki podrobno in nedvoumno določajo, katera klavzula bo imela prednost v primeru spora, in s katerimi se zmanjša uporaba klavzule o izbiri sodišča na določeno število sporov v okviru lokalne pristojnosti.

Vsebina tega članka je namenjena splošnemu vodenju po tej temi. O svojih posebnih okoliščinah je treba poiskati strokovni nasvet.