Vrhovno sodišče je odločilo, da ima uredba CMR prednost pred uredbo Rim I

Uvod

Vrhovno sodišče je v nedavni odločbi obravnavalo vprašanja sodnega spora, ki so se pojavila v zvezi s Konvencijo o pogodbi o mednarodnem cestnem prevozu blaga (CMR)^[1].

V skladu s členom 1(1) CMR se ta uporablja za pogodbe o cestnem prevozu blaga za plačilo z vozili, kadar se kraj, določen za prevzem, in kraj, določen za dostavo (kot je določeno v pogodbi), nahajata v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica.

Dejstva

V zadevnem primeru se je za čezmejni prevoz blaga uporabljala uredba CMR, ker sta tako Danska kot Italija državi pogodbenici. Uredba Rim I (593/2008 o) se je subsidiarno uporabljala tudi za pogodbo strank o prevozu blaga.

CMR ima kot enotno mednarodno pravo prednost, če sama ureja določeno zadevo ali določa kolizijsko normo (člen 25 Uredbe Rim I). Vprašanja, ki jih CMR ne obravnava in jih ni mogoče rešiti z razlago ter za katera ni predpisan poseben sklop zakonov, spadajo pod pravo, ki ga je treba uporabiti v skladu s kolizijskim pravom. Če se CMR ne uporablja, se za pogodbo o prevozu blaga uporabljajo kolizijska pravila iz člena 5(1) Uredbe Rim I.

V tem primeru stranki nista izrekli izbire prava in Avstrija - kjer je bil registriran sedež tožene ladjarske družbe - ni bila kraj prevzema (Danska), kraj izstopa (Italija) ali sedež dispečerjevega sedeža. Zato je bilo treba v skladu s členom 5(1) uredbe Rim I uporabiti pravo države, ki sta jo obe stranki določili kot točko izstopa (tj. Italije); zato je sodišče ugotovilo, da je treba uporabiti italijansko pravo.

Komentar:

Uredba CMR ima prednost pred uredbo Rim I, če sama obravnava vprašanje ali določa kolizijsko normo.