Zahtevo po pisni obliki je mogoče izpolniti s splošnimi pogoji s klavzulo o prorogaciji

Vrhovno sodišče je 27. februarja 2014 razsodilo v zadevi^[1], v kateri je tožnik zahteval mednarodno pristojnost na podlagi pravil za spore v zvezi z individualnimi pogodbami o zaposlitvi, kot je določeno v poglavju 5 Luganske konvencije iz leta 2007. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je obstajala individualna pogodba o zaposlitvi v skladu s členom 18 Luganske konvencije.

Tožnik je trdil, da je v zadevnem obdobju delal za toženo stranko skoraj izključno v Avstriji (mednarodna pristojnost temelji na kraju, kjer je delavec nazadnje redno delal). Pri tem je odstopal od dejstev, ki jih je ugotovilo trail court (na katera je vrhovno sodišče vezano), po katerih je v zadevnem obdobju delal predvsem v Bolgariji in Nemčiji.

Vrhovno sodišče lahko odstopi od dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče v postopku, le, če je sodišče v postopku uporabilo izključno listine ali dopustne posredne dokaze. V tem primeru so dejstva, izpodbijana v pritožbi, temeljila na neposredni izpovedi tožnika in priče, zato sodišče od njih ni moglo odstopiti.

Poleg tega tožnik svoje tožbe ni mogel utemeljiti na prorogacijski klavzuli, razloženi v skladu s členom 21 Luganske konvencije, saj ni bila izpolnjena zahteva po "pisni obliki" iz člena 23(1)(a). Čeprav je to zahtevo mogoče izpolniti tudi s sklicevanjem na pogoje, ki vključujejo prorogacijsko klavzulo, je treba v primerih, kot je ta, v skladu s stalno sodno prakso Sodišča Evropske unije in Vrhovnega sodišča v besedilu pogodbe izrecno sklicevati na pogoje^[2].