Avtorji
V skladu s členom XLII zakonika o civilnem postopku ima vsaka stranka, ki ima vsebinski zahtevek za informacije proti drugi stranki (ki jo toži za izpolnitev), zahtevek za razkritje računovodskih izkazov za ublažitev resnih težav s količinsko opredelitvijo vsebinskega zahtevka, če bi lahko računovodski izkazi pomagali tožeči stranki in če se lahko razumno pričakuje, da jih bo tožena stranka predložila.
V prvem primeru uporabe člena XLII pred vrhovnim sodiščem člen ni bil razlagan ekspanzivno in ni vzpostavil novega materialnega zahtevka za informacije o premoženju, razkritje računov ali katere koli druge informacije. Namesto tega je veljala obveznost, ki je že obstajala v okviru civilnega prava. Takšna obveznost lahko izhaja tudi iz zasebnih dogovorov med strankami, če je eni stranki mogoče oprostiti, da ne ve za obstoj ali obseg premoženja, in če lahko druga stranka te informacije zagotovi brez velikega napora ter če je zagotovitev takšnih informacij razumna.
V pogodbenem razmerju obstaja obveznost razkritja računov. To velja zlasti za primere, v katerih vrsta pogodbe vodi do položaja, v katerem se tožniku lahko odpusti, da ni vedel za obstoj in obseg premoženja, in če bi nasprotna stranka lahko zlahka zagotovila take informacije in se od nje to razumno pričakuje.
Vsaka stranka, ki ima vsebinski zahtevek za informacije proti drugi stranki (ki jo toži za izpolnitev obveznosti), ima zahtevek za razkritje računovodskih izkazov. Zahtevek na podlagi člena XLII ni subsidiarni zahtevek, temveč je na splošno na voljo vsaki stranki, ki ima težave pri količinski opredelitvi zahtevka za izpolnitev zoper drugo stranko, ki mora zagotoviti informacije na podlagi materialnega prava.
Pritožbeno sodišče je uporabilo naslednjo sodno prakso: kolikor je tožena stranka izpodbijala tožnikov zahtevek za razkritje računov, ki sta mu ugodili nižji sodišči, je ta odstopal od ugotovljenega dejanskega stanja. Posledično bi bila pogodba, ki je bila podlaga za tožnikov zahtevek za plačilo provizije (2. faza projekta namakanja), sklenjena v času trajanja pogodbe, če tožena stranka ne bi nezakonito prekinila pogodbe o svetovanju s tožnikom.
Zato bi zahtevek za provizijo zapadel pred iztekom roka, če bi bila pogodba izpolnjena, kot je bilo prvotno načrtovano. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da bi tožnik nadaljeval svoje dejavnosti, če ne bi prišlo do nezakonite prekinitve pogodbe, zato tožnik ni kriv, da ni imel podpore za poznejšo pogodbo.
Sodišče je hipotetični obrat dogodkov uporabilo za razlago glavnega zahtevka, ki je bil podlaga za zahtevek za razkritje računov, in posledično potrdilo zahtevek za provizijo. Pritožbeno sodišče se pri svoji odločitvi ni zmotilo in ga vrhovnemu sodišču zaradi predvidljivosti sodnih odločb ni bilo treba popravljati. Glede na pogodbene dogovore med strankama (storitve, ki naj bi jih opravil tožnik, in obveznost plačila provizije na podlagi uspeha in provizij, ustvarjenih na podlagi pogodbe) zahtevek na podlagi zakona o trgovskih zastopnikih ni bil potreben.