Odločitev avstrijskega vrhovnega sodišča v zadevi OGH 18 OCg 9/19a: zavrnitev zahteve za razveljavitev arbitražne odločbe zaradi avstrijskega javnega reda

Uvod

Avstrijsko vrhovno sodišče je 15. januarja 2020 presojalo, ali je končna arbitražna razsodba glede vsebine kršila avstrijski javni red (zadeva: OGH 18 OCg 9/19a). Osnovna arbitraža je potekala v skladu s pravili Dunajskega mednarodnega arbitražnega centra (VIAC) s sedežem na Dunaju. Tožena stranka ni bila uspešna z arbitražno odločbo arbitražnega sodišča z dne 17. maja 2019 (zadeva: AZ SCH-5533), zato je zahtevala razveljavitev arbitražne odločbe tako, da je od avstrijskega vrhovnega sodišča zahtevala njeno razveljavitev iz dveh ločenih razlogov, in sicer: (1) zaradi kršitve njene pravice do izjave in (2) zaradi kršitve formalnega avstrijskega javnega reda.

Dejstva

Trditev tožene stranke o pomanjkljivosti osnovne arbitražne odločbe VIAC je temeljila na nevključitvi dokazov in preklicu predvidene ustne obravnave o vsebini.

V konferenčnem klicu 17. septembra 2018 sta se stranki dogovorili, da bo ustna obravnava potekala med 7. in 10. januarjem 2019 ob navzočnosti prič. Konferenčni klic je oblikoval dogovorjeni časovni razpored postopka in je bil podlaga za prvi postopkovni sklep arbitražnega sodišča. Tožena stranka (v postopku pred vrhovnim sodiščem "tožnik") je 4. oktobra 2018 imenovala dve priči, vendar ni predložila njunih pisnih izjav. Predložitev pisne izjave prič je bila - v skladu s prvim procesnim sklepom - predpogoj za zaslišanje morebitnih prič na ustni obravnavi. Arbitražno sodišče je 19. oktobra 2018 stranke obvestilo, da bo v dogovorjenem roku izvedlo dvodnevno obravnavo, nato pa je 3. decembra 2018 sporočilo, da bo obravnava potekala 9. in 10. januarja 2019. Tožena stranka je 14. decembra 2018 sporočila, da se obravnave ne bo mogla udeležiti zaradi drugih poslovnih obveznosti, zato je zaprosila za prestavitev obravnave. Arbitražno sodišče je 15. decembra 2018 zavrnilo zahtevo tožene stranke za preložitev obravnave, ker je bila njena zahteva vložena "prepozno". Tožena stranka je v elektronskem sporočilu z dne 21. decembra 2018 ponovno zaprosila za preložitev obravnave, da bi se lahko zaslišale njene priče.

Arbitražno sodišče je 2. januarja 2019 sklenilo, da prekliče obravnavo, predvideno za 9. in 10. januar 2019, ter da o vsebini zadeve odloči na podlagi predhodno predloženih pisnih vlog. V zvezi s tem je arbitražno sodišče menilo, da zaslišanje ni potrebno, saj tožena stranka ni predložila nobenih pisnih izjav prič, prav tako pa je zavrnila prihod na dogovorjeni datum. Arbitražno sodišče je nato 17. maja 2019 izdalo razsodbo, ne da bi opravilo ustno obravnavo.

Tožnik je zahteval razveljavitev arbitražne odločbe in se pri tem skliceval na člen 611 odst. 2(2) in (5) avstrijskega zakonika o civilnem postopku (Zivilprozessordnung ali ZPO) in zatrjevala kršitev svoje pravice do izjave in formalnega avstrijskega javnega reda.

Odločba

Vrhovno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da na podlagi dejstev, ki jih je predstavil tožnik, ni bilo kršitve avstrijskega javnega reda. Sodišče je navedlo, da so razlogi za razveljavitev izpolnjeni le, če so bile kršene temeljne vrednote avstrijskega pravnega sistema, vključno z načeli urejenega postopka. V zvezi s tem je odločilen rezultat arbitražne odločbe in ne obrazložitev arbitražnega sodišča. Sodišče je v svoji odločitvi obravnavalo dve točki: (1) preklic obravnave in (2) nevključitev dokazov/pričevalcev.

V zvezi z obravnavo je sodišče ponovno potrdilo ustaljeno sodno prakso in odločilo, da le popolna odsotnost arbitraže pomeni kršitev pravice do zaslišanja^. datum, ki ga je določilo arbitražno sodišče, je bil v časovnem okviru, o katerem sta se dogovorili stranki, in obe stranki sta imeli dovolj časa za ugovor zoper razporeditev obravnave. Ob sklicevanju na obravnavane dejanske okoliščine je sodišče odločilo, da odločitev arbitražnega sodišča o zavrnitvi tožnikove prošnje za preložitev in poznejši preklic obravnave ni kršila temeljnih načel avstrijskega procesnega prava in pravice do zaslišanja iz drugega odstavka 611. člena ZPO.

V zvezi z nevključitvijo prič se je sodišče ponovno sklicevalo na ustaljeno sodno prakso in menilo, da nevključitev zahtevanih dokazov sama po sebi ne vodi do razveljavitve arbitražne odločbe^. temeljne vrednote procesnega prava bi bile kršene le, če bi arbitražno sodišče ravnalo samovoljno. Sodišče je nadalje menilo, da je arbitražno sodišče zaradi pomanjkanja pisnih izjav prič upravičeno domnevalo, da dokazi prič ne bodo predloženi, in da zato arbitražno sodišče ni ravnalo samovoljno, ko je ugotovilo, da ustna obravnava ni potrebna.

Vendar se je sodišče sklicevalo na 598. člen ZPO, ki določa, da: "[č]e se stranke niso dogovorile drugače, arbitražno sodišče odloči, ali bo opravilo ustno obravnavo ali pa bo postopek potekal pisno. Če stranke niso izključile ustne obravnave, jo arbitražno sodišče opravi v ustrezni fazi postopka, če to zahteva stranka."^[3] Z drugimi besedami, ker stranke ustne obravnave niso izrecno izključile in ker je tožnik dejansko podal zahtevo za ustno obravnavo, bi arbitražno sodišče teoretično moralo opraviti ustno obravnavo. Sodišče je v zvezi s tem opozorilo tudi na prejšnjo odločitev, v kateri je potrdilo, da se lahko neizvedba ustne obravnave šteje za kršitev temeljnega avstrijskega procesnega prava, ki vodi do razveljavitve arbitražne odločbe^[4].

Kljub temu je Sodišče menilo, da je kršitev načela iz člena 598 ZPO v tem primeru pomenila le "redno" in ne "obvezno" kršitev formalnega avstrijskega javnega reda, pri čemer je slednja potrebna za razveljavitev arbitražne odločbe. Odločilno pri tej presoji je bilo dejstvo, da je bil tožnikov zahtevek za ustno obravnavo vložen po dogovorjenem postopkovnem roku. Zanimivo pa je, da je sodišče opozorilo, da bi bilo v skladu z avstrijskim procesnim pravom, če bi se z enakimi dejanskimi okoliščinami soočilo deželno sodišče, zadevno deželno sodišče nasprotno dolžno opraviti ustno obravnavo, tudi če bi menilo, da je taka obravnava nepotrebna.

Vrhovno sodišče je sklenilo, da arbitražna odločba ni kršila pravice tožene stranke do izjave (drugi odstavek 2. člena 611 ZPO) ali temeljnih vrednot avstrijskega pravnega sistema (peti odstavek 2. člena 611 ZPO), zato je zavrnilo tožnikovo zahtevo za razveljavitev arbitražne odločbe.

Komentar:

Vrhovno sodišče je ponovno ugotovilo, da se lahko izjema javnega reda uporabi le v najbolj izjemnih primerih. Ta odločitev vrhovnega sodišča še dodatno dopolnjuje dolg seznam zadev, v katerih je bila zavrnjena zahteva za razveljavitev arbitražne odločbe, in opominja na visok prag avstrijskega vrhovnega sodišča pri ugotavljanju morebitnih kršitev avstrijskega javnega reda.

Vendar je v tej zadevi zanimiv pristop avstrijskega vrhovnega sodišča pri ocenjevanju ravnanja arbitražnega sodišča v primerjavi z ravnanjem državnega sodišča. Kot je navedeno, je vrhovno sodišče ugotovilo, da če bi se dejanske okoliščine tega primera uporabile v državnem postopku, bi prišlo do kršitve avstrijskega javnega reda. Zato je mogoče trditi, da je bila odločitev vrhovnega sodišča v zvezi s tem protislovna, hkrati pa je sprožila vprašanje, ali in v kolikšni meri je treba ravnanje arbitražnih sodišč in državnih sodišč ocenjevati na podlagi enakih standardov.