Kdo je pristojen? Avstrijsko sodišče obravnava opravljanje storitev v skladu s pravom EU

Višje sodišče je 30. julija 2013 razsodilo^[1], da je treba v odločbah z mednarodno pristojnostjo pojem "storitve" razlagati z uporabo prava EU kot celote, tako da zajema vse pogodbe, ki zajemajo doseganje določenega dejanskega rezultata v zameno za plačilo. Za razmejitev v zvezi s pogodbami o zaposlitvi velja, da ne smejo zajemati obveznosti, kadar je predmet pogodbe sama izvedba dejavnosti.

Pravni okvir

Člen 5(1) Uredbe EU Bruselj I (44/2001) je treba razlagati odprto in zahteva razmejitev le za tiste pogodbe, ki spadajo med posebne zadeve (npr. zavarovalne, potrošniške ali pogodbe o zaposlitvi). Evropski pravni izraz za pogodbe o storitvah zajema pogodbe o storitvah, pogodbe o zastopanju, pogodbe trgovskih zastopnikov in posrednikov, franšizne in distribucijske pogodbe, mešane pogodbe in druge, če vsebujejo bistveni element dejavnosti.

Kraj izpolnitve, ki (v skladu s členom 5(1)(b) Uredbe) določa pristojnost, je treba določiti samostojno in s pomočjo dejanskih in ne pravnih meril.

Sklep

Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka sprejela obveznost ustanovitve distribucijske organizacije in opravljanja različnih drugih nalog. Na podlagi tega je Višje sodišče odločilo, da sta nižji sodišči pravilno opredelili denarno terjatev iz te pogodbe kot terjatev, ki je nastala na podlagi pogodbe o storitvah v smislu člena 5(1)(b) Uredbe.

Sodišče je trdilo, da je kraj izpolnitve edini navezni element za vsako terjatev, ki izhaja iz kupoprodajne pogodbe ali pogodbe o storitvah, in s tem tudi za vse sekundarne pogodbene terjatve. Sodna pristojnost se določi na podlagi podatkov v tožbi, razen če je sodišče že seznanjeno, da so ti podatki napačni. Ni pomembno, da predmet tožbe ni bila glavna pogodbena obveznost ali odškodninski zahtevek (kot je bilo zahtevano v postopku za izdajo plačilnega naloga), temveč vračilo stanja na tekočem računu, ki je ostalo pri toženi stranki. Sodišče je trdilo, da je bil namen evropskega zakonodajalca z avtonomno določitvijo kraja izpolnitve pogodbe osredotočiti pristojnost za vse pogodbene spore na enem mestu in ustvariti enotno pristojnost za vse tožbe, ki izhajajo iz iste pogodbe.

Komentar:

Izraz "storitve" je treba razlagati tako, da zajema vsako pogodbo, ki zajema doseganje določenega rezultata, v nasprotju z