Arbitraža države vlagateljice Avstrija 2020

Pogodbe: Trenutno stanje in prihodnji razvoj

Katere dvostranske in večstranske pogodbe in trgovinske sporazume je ratificirala vaša jurisdikcija?

Avstrija je do zdaj podpisala in ratificirala 69 dvostranskih sporazumov o naložbah, od tega trenutno veljajo dvostranski sporazumi o naložbah z naslednjimi 60 državami: Albanija, Alžirija, Argentina, Armenija, Azerbajdžan, Bangladeš, Belorusija, Belize, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Čile, Kitajska, Hrvaška, Kuba, Češka, Egipt, Estonija, Etiopija, Gruzija, Gvatemala, Hongkong, Madžarska, Iran, Jordanija, Kazahstan, Kosovo, Kuvajt, Kirgizistan, Latvija, Libanon, Libija; Litva; Makedonija; Malezija; Malta; Mehika; Moldavija; Mongolija; Črna gora; Maroko; Namibija; Oman; Paragvaj; Filipini; Poljska; Romunija; Rusija; Savdska Arabija; Srbija; Slovaška; Slovenija; Južna Koreja; Tadžikistan; Tunizija; Turčija; Ukrajina; Združeni arabski emirati; Uzbekistan; Vietnam in Jemen.

Pogodba o delovanju Evropske unije ("PDEU") je začela veljati 1. decembra 2009 in vzpostavila pristojnost Evropske unije ("EU") na področju neposrednih naložb. Na podlagi prenesene pristojnosti sta Evropski parlament in Svet EU sprejela Uredbo 1219/2012, v skladu s katero obstoječi dvostranski investicijski sporazumi ostanejo veljavni, če jih odobri Evropska komisija po "oceni, ali ena ali več njihovih določb predstavlja resno oviro za pogajanja ali sklenitev dvostranskih investicijskih sporazumov s tretjimi državami s strani Unije" (Uredba 1219/2012, člen 5).Evropska komisija je nadalje sprožila postopek za ugotavljanje kršitev v zvezi z 12 dvostranskimi investicijskimi sporazumi znotraj EU (dvostranski investicijski sporazumi med državami članicami EU), ki jih je podpisala in ratificirala Avstrija.

Avstrija je Pogodbo o energetski listini podpisala leta 1994, nato pa jo je leta 1997 uradno ratificirala.

Za Avstrijo kot državo članico EU veljajo različni trgovinski sporazumi in pogodbe z določbami o naložbah.

Katere dvostranske in večstranske pogodbe in trgovinske sporazume je podpisala vaša jurisdikcija in jih še ni ratificirala? Zakaj še niso bili ratificirani?

Dvostranski investicijski sporazumi, podpisani z Zimbabvejem (2000), Kambodžo (2004) in Nigerijo (2013), še niso začeli veljati.

Najpomembnejši sporazum, ki čaka na ratifikacijo v nacionalnih parlamentih držav članic EU, je celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado ("CETA"), ki začasno velja od 21. septembra 2017: Sodišče Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče EU) je mehanizem za reševanje sporov med vlagatelji in državo, zapisan v sporazumu CETA, razglasilo za združljivega s pravom EU (Mnenje 1/17 ("CETA"), EU:C:2019:341).

Trgovinski sporazumi, o katerih so se države članice, vključno z Avstrijo, pogajale na ravni EU, se soočajo s strogim nadzorom. Sklepati je mogoče, da so področje uporabe in mehanizmi za reševanje sporov, zapisani v navedenih trgovinskih sporazumih, predmet neusmiljenih pravnih in političnih razprav.

Celovit pregled statusa sporazumov o prosti trgovini, o katerih se je pogajala EU, je priročno najti pod: https://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/december/tradoc_118238.pdf.

Ali vaši dvostranski sporazumi o prosti trgovini temeljijo na vzorčnem dvostranskem sporazumu o prosti trgovini? Katere so ključne določbe tega vzorčnega dvostranskega sporazuma o investicijah?

Avstrija ima vzorčni BIT, ki je bil sprejet leta 2008 ("vzorčni BIT"). Vendar je ključno opozoriti, da je bilo pretežno število BIT, ki jih je Avstrija podpisala in ratificirala pred najnovejšo različico vzorčnega BIT-a. Prav tako je težko oceniti, kakšen vpliv bo imel najnovejši vzorčni BIT v prihodnosti.

Primerljiva analiza dvostranskih investicijskih sporazumov, podpisanih po uvedbi avstrijskega vzorčnega dvostranskega investicijskega sporazuma, kaže na pomanjkanje enotnosti. Po eni strani so bili sporazumi o naložbah s Tadžikistanom in Kosovom strogo oblikovani v skladu z vzorčnim dvostranskim investicijskim sporazumom. Nasprotno pa so bile v istovrstnih sporazumih s Kirgizijo in Kazahstanom v nekaterih pomembnih vidikih uvedene spremembe vzorčnega dvostranskega investicijskega sporazuma.

Poleg tega določbe o zaščiti naložb pogosto postajajo del trgovinskih sporazumov EU s tretjimi državami, kar omejuje namen, predviden za vzorčni dvostranski sporazum o investicijah.

Kar zadeva vsebino vzorčnega dvostranskega sporazuma o investicijah, je Avstrija vsekakor predstavila jedrnato, funkcionalno in napredno platformo za uspešno zaščito tujih naložb. Ključne določbe zagotavljajo:

a. enako obravnavo tujih vlagateljev v primerjavi z (i) nacionalnimi vlagatelji in/ali (ii) vlagatelji iz tretjih držav;

b. obveznost poštene obravnave v skladu s standardi mednarodnega prava (strogo urejena razlastitev; plačila v okviru naložbe morajo biti izvedena brez omejitev itd.

c. učinkovito reševanje sporov pred: (i) nacionalnimi sodišči; (ii) Mednarodnim centrom za reševanje naložbenih sporov ("ICSID"); (iii) edinim arbitrom ali ad hoc arbitražnim sodiščem, ustanovljenim v skladu z arbitražnimi pravili Komisije Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo ("UNCITRAL"); in (iv) edinim arbitrom ali ad hoc sodiščem v skladu z arbitražnimi pravili Mednarodne gospodarske zbornice ("ICC").

Dodatne posebnosti vzorčnega dvostranskega sporazuma o investicijah vključujejo značilne opredelitve pojmov "vlagatelj" in "naložba" ter precej obsežno krovno klavzulo. Komentar, ki podrobneje obravnava pomembne vidike vzorčnega dvostranskega sporazuma o investicijah, je priročno dostopen na spletu: (hiperpovezava).

Ali vaša jurisdikcija objavlja diplomatske note, izmenjane z drugimi državami v zvezi z njenimi pogodbami, vključno z novimi državami ali državami naslednicami?

Redek primer diplomatskih not, izmenjanih zaradi določitve predvidenega pomena dvostranskega sporazuma o investicijah, se nanaša na dvostranski sporazum o investicijah, sklenjen s Paragvajem, in je na voljo v elektronski obliki na naslovu (hiperpovezava).

Ali vlada objavi uradne komentarje o predvidenem pomenu klavzul pogodb ali trgovinskih sporazumov?

Vsa razpoložljiva spremljevalna gradiva k vsaki mednarodni pogodbi, ki jo je ratificiral parlament Republike Avstrije, so uradno dostopna v elektronski obliki pod (hiperpovezava). Zvezno ministrstvo za digitalne in gospodarske zadeve sicer na svojem spletišču daje na voljo nemške različice ratificiranih dvostranskih sporazumov o investicijah s spremljevalnimi instrumenti za pregled in javni nadzor (hiperpovezava). angleške različice in po potrebi prevodi v druge jezike so na voljo pod (hiperpovezava).

Pravni okviri

Ali je vaša jurisdikcija pogodbenica (1) Newyorške konvencije, (2) Washingtonske konvencije in/ali (3) Mavricijske konvencije?

Avstrija je postala pogodbenica Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb ("Newyorška konvencija") 2. maja 1961. Newyorška konvencija se za Avstrijo uporablja brez omejitev, saj je bil prvotni pridržek o vzajemnosti umaknjen leta 1988.

Konvencija o reševanju investicijskih sporov med državami in državljani drugih držav ("Konvencija ICSID") je bila ratificirana 25. maja 1971, za Avstrijo pa je začela veljati 24. junija 1971.

Avstrija ni pogodbenica Konvencije Združenih narodov o preglednosti pri arbitraži med vlagatelji in državo na podlagi pogodb ("Mavricijska konvencija").

Ali ima vaša jurisdikcija tudi zakon o naložbah? Če je, katere so njegove ključne vsebinske določbe in določbe o reševanju sporov?

Avstrija nima posebnega (tujega) zakona o naložbah.

Ali vaša jurisdikcija zahteva formalni sprejem tuje naložbe? Če je tako, katere so ustrezne zahteve in kje so vsebovane?

Formalni sprejem tuje naložbe se na splošno ne zahteva. Vendar se lahko začnejo uporabljati nekateri nediskriminatorni nacionalni ukrepi in ukrepi EU (npr. pri pridobivanju nepremičnin, protimonopolnih ukrepih, v energetskem sektorju, javni varnosti in redu itd.)

Nedavne pomembne spremembe in razprave

Kateri so bili ključni primeri v zadnjih letih, povezani z razlago pogodb v vaši jurisdikciji?

V skladu s prelomno zadevo avstrijskega vrhovnega sodišča (3 Nd 506/97) je treba večnacionalne sporazume obravnavati z vidika mednarodne uporabe. Večnacionalni sporazum izgubi svoj pomen in učinkovitost, če bi se njegova pravila razlagala izključno na nacionalni ravni.Zato razlaga posameznih elementov besedila ne sme temeljiti izključno na pomenu nacionalnega pravnega jezika. raje je treba preveriti, ali so pogodbenice te dele besedila namenoma sprejele ob upoštevanju posebnih nacionalnih tradicij.

OGH je nadaljeval z ugotovitvijo, da namen enotnega prava zahteva, da se mednarodna pravna enotnost vrednoti višje kot enotnost brezhibne vključitve v nacionalni pravni red. Čeprav se je treba sistemskim prelomom z avtonomnim civilnim pravom izogibati, kolikor je to praktično mogoče, jih je treba po potrebi sprejeti v okviru mednarodne enotnosti. Sistemska razlaga je tako omejena na mednarodni okvir.

Ali je vaša jurisdikcija navedla svojo politiko v zvezi z arbitražo med vlagatelji in državo?

Avstrijska vlada še ni objavila nobene izkristalizirane politike glede arbitraže med vlagatelji in državo.

Vendar pa zvezno ministrstvo za digitalne in gospodarske zadeve kot splošno stališče, ki ni povezano z nobenim konkretnim naložbenim sporom, nakazuje odprtost vlade za zavezujočo mednarodno arbitražo kot ustrezno alternativo nacionalnim sodiščem pri reševanju sporov na podlagi veljavnih dvostranskih investicijskih sporazumov.

Ne glede na navedeno je Avstrija podpisala "Izjavo predstavnikov vlad držav članic o pravnih posledicah sodbe Sodišča v zadevi Achmea in o zaščiti naložb v Evropski uniji" z dne 15. januarja 2019 (v nadaljnjem besedilu: izjava). V skladu z izjavo

• "so vse klavzule o arbitraži med vlagatelji in državo, ki jih vsebujejo dvostranski sporazumi o naložbah, sklenjeni med državami članicami, v nasprotju s pravom EU in se zato ne uporabljajo";
• te arbitražne klavzule "nimajo učinkov, tudi kar zadeva določbe, ki zagotavljajo podaljšano zaščito naložb, izvedenih pred prenehanjem, za nadaljnje obdobje (tako imenovane klavzule o prenehanju veljavnosti (sunset ali grandfathering clauses)"; in
• "Arbitražno sodišče, ustanovljeno na podlagi arbitražnih klavzul med vlagatelji in državo, ni pristojno, ker država članica, ki je pogodbenica osnovne dvostranske pogodbe o naložbah, nima veljavne ponudbe za arbitražo."

Avstrija se je skupaj z drugimi državami podpisnicami zavezala, da bo do 6. decembra 2019 "prekinila vse dvostranske naložbene pogodbe, sklenjene med njimi, s plurilateralno pogodbo ali, če je to obojestransko priznano kot primernejše, dvostransko". Združljivost takega ukrepa z mednarodnim javnim pravom ostaja predmet pravne razprave.

3.3 Kako so vprašanja, kot so korupcija, preglednost, največje ugodnosti, posredne naložbe, podnebne spremembe itd. obravnavana ali predvidena za obravnavo v pogodbah vaše jurisdikcije?

Korupcija:

Vprašanje korupcije v veljavnih pravnih instrumentih ni enotno obravnavano. V preambuli vzorčnega dvojnega investicijskega sporazuma je poudarjena "potreba, da vse vlade in civilni akterji upoštevajo protikorupcijska prizadevanja ZN in OECD, zlasti Konvencijo ZN proti korupciji (2003)". Podobne določbe vsebujejo tudi preambule sporazumov po vzorčnih dvojnih investicijskih sporazumih, podpisanih s Kazahstanom, Kirgizistanom, Tadžikistanom in Nigerijo.

Primer določila pred vzorčnim dvostranskim sporazumom o investicijah, ki v omejeni obliki obravnava vprašanje korupcije, je lahko tudi člen 25(1)(c) uzbekistanskega dvostranskega sporazuma o investicijah, ki uvaja korupcijo kot razlog za razveljavitev arbitražne odločbe, če je dokazana "s strani člana sodišča ali osebe, ki zagotavlja odločilno strokovno znanje ali dokaze".

Preglednost:

Ta določba uvaja obveznost takojšnje: (i) objave vseh instrumentov, ki lahko vplivajo na delovanje dvostranskega investicijskega sporazuma, in (ii) odgovora na zahteve po informacijah. Pomembna omejitev zgoraj navedenega je določena v smislu odprave obveznega dostopa do "informacij v zvezi z določenimi vlagatelji ali naložbami, katerih razkritje bi oviralo izvrševanje zakonodaje".

Trenutno veljavni dvostranski investicijski sporazumi imajo nekoliko nasprotne pristope glede pravil o preglednosti iz vzorčnega dvostranskega investicijskega sporazuma. Medtem ko veliko število sporazumov vsebuje besedilo, ki ustreza zgoraj navedenemu (npr. dvostranski investicijski sporazumi, sklenjeni z Armenijo, Azerbajdžanom, Bangladešem itd. Tretja skupina dvostranskih investicijskih sporazumov vključuje pravila o preglednosti s precejšnjimi redakcijami (glej npr, člen 4 iranskega dvojnega investicijskega sporazuma, člen 3 kuvajtskega dvojnega investicijskega sporazuma, člen 3 libijskega dvojnega investicijskega sporazuma itd.)

klavzula o državi z največjimi ugodnostmi:

Člen 3(3) vzorčnega BIT določa, da "vsaka pogodbenica vlagateljem druge pogodbenice in njihovim naložbam ali donosom zagotavlja obravnavo, ki ni manj ugodna od tiste, ki jo zagotavlja svojim vlagateljem in njihovim naložbam ali vlagateljem katere koli tretje države".Zaščita je zagotovljena v zvezi z "upravljanjem, delovanjem, vzdrževanjem, uporabo, uživanjem, prodajo in likvidacijo ter reševanjem sporov glede njihovih naložb ali donosov, kar je za vlagatelja ugodnejše." (Nekatere predmodelne pogodbe o investicijskih sporazumih (npr. z Belorusijo, Hongkongom, Indijo, Malezijo, Črno goro, Srbijo itd.) ne vsebujejo določenega seznama zaščitenih naložbenih ukrepov.)

Posredne naložbe:

Vendar imajo nekateri predmodelni dvostranski pravni sporazumi o investicijah strožje opredelitve "investicij" in morda ne zajemajo posrednih investicij (glej npr. dvostranski pravni sporazum o investicijah, sklenjen z Iranom).

Varstvo okolja:

Preambula vzorčnega dvostranskega investicijskega sporazuma obravnava vprašanje varstva okolja, saj določa, da države pogodbenice:

• se zavezujejo, da bodo navedene cilje uresničevale na način, ki je skladen z varstvom okolja, in
• priznavajo načela globalnega dogovora ZN in da so "sporazumi o naložbah in večstranski sporazumi o varstvu okolja [...] namenjeni spodbujanju globalnega trajnostnega razvoja in da je treba morebitna neskladja v njih odpraviti brez omilitve standardov varstva".

Preambule predmodelnih dvostranskih investicijskih sporazumov na splošno nimajo podobnih določb, vključenih v preambule. V nasprotju s to splošno ugotovitvijo so preambule postmodelnih dvostranskih investicijskih sporazumov, podpisanih z Nigerijo in Tadžikistanom, podobne modelnemu dvostranskemu investicijskemu sporazumu, in le preambule dvostranskih investicijskih sporazumov s Kazahstanom in Kirgizijo so v tej točki manj obsežne od modelnega dvostranskega investicijskega sporazuma.

Kar zadeva vsebino vzorčnega dvostranskega investicijskega sporazuma, je v členu 4 izrecno navedeno, da "pogodbenici priznavata, da je neprimerno spodbujati naložbe s slabitvijo domače okoljske zakonodaje". Postmodelni dvostranski investicijski sporazumi imajo določbe v podobnem obsegu.

Člen 7(4) vzorčnega dvostranskega investicijskega sporazuma določa, da "nediskriminatorni ukrepi pogodbenice, ki so oblikovani in se uporabljajo za zaščito legitimnih ciljev javne blaginje, kot je ... okolje, ne pomenijo posredne razlastitve". Poleg dvostranskega investicijskega sporazuma, sklenjenega s Kazahstanom, vsebujejo primerljivo določbo tudi drugi dvostranski investicijski sporazumi po modelu.

Primer določbe predmodelnega dvostranskega investicijskega sporazuma, ki upošteva varstvo okolja, je člen 3(4) dvostranskega investicijskega sporazuma, sklenjenega s Kuvajtom, ki določa "za naložbe se v državi pogodbenici gostiteljici ne smejo uporabljati dodatne zahteve glede uspešnosti, ki bi lahko ovirale ali omejevale njihovo širitev ali vzdrževanje na način, ki bi negativno vplival ali škodoval njihovi sposobnosti preživetja, razen če se take zahteve štejejo za nujne zaradi [...] okolja [...]."

Ali je vaša jurisdikcija odpovedala kakšen dvostranski sporazum o investicijah ali podoben sporazum? Kateri? Zakaj?

Avstrija še ni enostransko odpovedala nobenega dvostranskega sporazuma o investicijah.

Vendar je treba poudariti, da dokončni učinki prenosa pristojnosti glede neposrednih naložb na EU (glej podroben odgovor na vprašanje "Ali je vaša jurisdikcija navedla svojo politiko glede arbitraže med vlagatelji in državo?" zgoraj) še niso določeni.

Trendi v sodni praksi

V katere zadeve vlagatelj-država, če sploh, je bila vključena vaša jurisdikcija?

Na dan te objave je Avstrija aktivno sodelovala v eni sami javno znani arbitraži med vlagateljem in državo: B.V. Belegging-Maatschappij "Far East" proti Republiki Avstriji (zadeva ICSID št. ARB/15/32).

Postopek se je začel julija 2015 na podlagi dvostranskega sporazuma o investicijah, ki ga je Avstrija leta 2002 sklenila z Malto (v veljavi od marca 2004). Premikajoči se vlagatelj je tako trdil, da je Avstrija: (i) uvedla samovoljne, nerazumne in/ali diskriminatorne ukrepe; (ii) odrekla popolno zaščito in varnost; (iii) kršila veljavne prepovedi neposredne in posredne razlastitve ter (iv) odrekla pošteno in pravično obravnavo.

Arbitražno sodišče je oktobra 2017 zavrnilo zahtevke iz razlogov pristojnosti po obravnavi točke, ki se je pojavila marca istega leta.

Kakšen odnos je vaša jurisdikcija zavzela do izvrševanja arbitražnih odločb, izdanih zoper njo?

Se ne uporablja (glej podroben odgovor na vprašanje "V katerih zadevah med vlagatelji in državo, če sploh, je bila vaša jurisdikcija udeležena?" zgoraj).

Ali je vaša jurisdikcija v zvezi z zadevami ICSID zahtevala postopke za razveljavitev? Če da, na kakšni podlagi?

Se ne uporablja (glej podroben odgovor na vprašanje "V katere zadeve med vlagatelji in državo je bila vaša jurisdikcija vključena, če je bila?" zgoraj).

Ali je prišlo do kakšnega satelitskega sodnega spora v zvezi z materialnimi zahtevki ali ob izvršbi?

Se ne uporablja (glej podroben odgovor na vprašanje "V katere zadeve med vlagatelji in državo je bila vaša jurisdikcija vključena, če je bila?" zgoraj).

4.5 Ali je iz zadev, ki so bile sprožene, mogoče razbrati kakšne skupne trende ali teme, bodisi v zvezi z osnovnimi zahtevki, izvrševanjem ali razveljavitvijo?

Se ne uporablja (glej podroben odgovor na vprašanje "V katere zadeve med vlagatelji in državo je bila vaša jurisdikcija vključena, če sploh?" zgoraj).

Financiranje

Ali vaša jurisdikcija dovoljuje financiranje zahtevkov vlagatelja in države?

Avstrijski zakonodajalci še niso sprejeli nobene zakonodaje, ki bi urejala vprašanje financiranja tretjih oseb v sodnih in/ali arbitražnih postopkih. Regulativni okvir so tako sprejela sodišča, za katera se zdi, da (na splošno) podpirajo zakonitost financiranja tretjih oseb v postopkih reševanja sporov (podrobneje glej odgovor na vprašanje "Kakšna nedavna sodna praksa, če sploh, je bila na tem področju v vaši jurisdikciji?" spodaj).

Odprtost do dopustnosti financiranja s strani tretjih oseb v sporih med vlagateljem in državo lahko poleg tega izhaja tudi iz trgovinskih sporazumov, o katerih se trenutno pogajajo na ravni EU. Na primer, člen 8.26 podrobno preučevanega sporazuma CETA dovoljuje financiranje s strani tretjih oseb le pod pogojem, da se obvezno razkrijeta "ime in naslov tretje osebe, ki financira".

Kakšna je bila nedavna sodna praksa v zvezi s tem vprašanjem v vaši jurisdikciji, če je sploh bila?

Prelomna odločitev OGH iz februarja 2013 (6 Ob 224/12b) je do zdaj najbližji vpogled v dojemanje zakonitosti financiranja s strani tretjih oseb s strani avstrijskega najvišjega sodišča.

Zadevno vprašanje, ki je bilo predloženo OGH, je bilo v bistvu, ali sporazumi o financiranju s strani tretjih oseb kršijo prepoved pactum de quota litis, določeno v členu 879(2) avstrijskega civilnega zakonika ("ABGB"). OGH se je vzdržal sprejetja odločitve o tem, vendar je sklenil, da obstoj sporazuma o financiranju s strani tretjih oseb ne sme vplivati na položaj stranke v postopku, tudi če bi bilo ugotovljeno, da tak sporazum krši pravilo pactum de quota litis.

Stališče OGH se je na splošno razlagalo kot potrditev zakonitosti financiranja s strani tretjih oseb ne le v nacionalnih sodnih postopkih, temveč tudi v mednarodni arbitraži.

Ali je v vaši jurisdikciji veliko financiranja sodnih/arbitražnih postopkov?

Zanimanje avstrijskega trga za financiranje s strani tretjih oseb se v zadnjih nekaj letih vztrajno povečuje. Zlasti v mednarodnih arbitražnih postopkih stranke v sporu običajno skrbno preučujejo prednosti in slabosti financiranja pri zavarovanju svojih zahtevkov. Spori med vlagatelji in državo niso izjema.Kot tradicionalno uveljavljeno arbitražno središče, ki ga zajema politična nevtralnost, prizadeti vlagatelji po vsem svetu močno razmišljajo o tem, da bi se odločili za storitve vodilnih avstrijskih praks, ne glede na to, ali so zahtevki kakor koli povezani z Avstrijo ali ne. Glede na naravo zahtevkov, ki naj bi se tako vložili, se s specializiranimi institucijami v tujini vedno znova pogajajo o sporazumih o financiranju s tretjimi osebami.

Odnos med mednarodnimi sodišči in domačimi sodišči

Ali lahko sodišča pregledujejo kazenske preiskave in sodbe domačih sodišč?

Po ustaljenem pravilu avstrijskega prava je treba pravno moč pravnomočne kazenske obsodbe razumeti tako, da morata obsojena oseba in vsaka tretja oseba sprejeti sodbo. Tako v poznejšem pravnem sporu nobena oseba ne more trditi, da ni storila dejanja, za katero je bila obsojena, ne glede na to, ali je bila nasprotna stranka v poznejšem postopku kakor koli udeležena v kazenskem postopku.

Ob upoštevanju navedenega imajo lahko mednarodna sodišča precej omejena pooblastila za presojo učinkov kazenske obsodbe in/ali preiskave kot (ugotovljenega) dejstva glede na vse veljavne obveznosti države do vlagateljev kot pravne zadeve.

Ali so nacionalna sodišča pristojna za obravnavo postopkovnih vprašanj, ki izhajajo iz arbitraže?

Posredovanje nacionalnih sodišč je odvisno od določitve zadevnega sedeža in izbranih arbitražnih pravil. Na splošno lahko nacionalna sodišča v arbitražnih postopkih, ki niso v pristojnosti ICSID, posredujejo v arbitražnih postopkih s sedežem v Avstriji, če je to izrecno določeno v avstrijskem zakoniku o civilnem postopku (ZPO). Ločimo lahko dve skupini dopustnega obravnavanja procesnih vprašanj nacionalnih sodišč, ki izhajajo iz arbitraže:

a. Na podlagi predhodne zahteve arbitražnega sodišča:

• izvršitev začasnega ukrepa, ki ga je izdalo arbitražno sodišče (člen 593 ZPO); ali
• opravljanje sodnih dejanj, za katera arbitražni senat ni pristojen (npr. poziv pričam, da se udeležijo postopka, odreditev razkritja dokumentov itd.), vključno z zaprosilom tujim sodiščem in organom za izvedbo takih dejanj (602. člen ZPO).

b. Ob upoštevanju posebnih procesnih pooblastil, ki izhajajo iz ZPO:

• izdajo začasnih odredb (člen 585 ZPO);
• imenuje arbitre (člen 587 ZPO; podrobneje glej odgovor na vprašanje "Ali lahko domače sodišče poseže v izbiro arbitrov?" spodaj); ali
• odloča o ugovoru arbitra (člen 589 ZPO).

Katera zakonodaja ureja izvrševanje arbitražnega postopka?

Avstrija je pogodbenica newyorške konvencije in konvencije ICSID (podrobneje glej odgovor na vprašanje "Ali je vaša jurisdikcija pogodbenica (1) newyorške konvencije, (2) washingtonske konvencije in/ali (3) mavricijske konvencije?" zgoraj). Kljub temu sta oba mednarodna instrumenta (glej člen III in nasl. Newyorško konvencijo; člen 54 in naslednje. Konvencija ICSID) sta za ustrezno izvajanje odvisni od nacionalnih postopkovnih pravil.

Avstrijski zakonodajalci jasno razlikujejo med pravili o izvrševanju domačih (tj. izdanih v arbitražnem postopku z dogovorjenim sedežem arbitraže v Avstriji) in tujih (tj. izdanih v arbitražnem postopku z dogovorjenim sedežem arbitraže zunaj Avstrije) arbitražnih odločb.

V prvem primeru člen 1 avstrijskega zakona o izvršbi ("EO") določa, da se lahko domače arbitražne odločbe, zoper katere ni pritožbe (vključno s poravnalnimi sporazumi), izvršijo neposredno, saj so po naravi stvari podeljeni izvršilni naslovi.

V nasprotju z zgoraj navedenim naslov III EO (oddelek 403 in naslednji) zahteva formalno priznanje tujih arbitražnih odločb pred domačo izvršitvijo, razen če bi bilo treba odločbe izvršiti brez predhodne ločene razglasitve izvršljivosti na podlagi (i) veljavnega mednarodnega sporazuma (npr. pogodb z veljavno obveznostjo vzajemnosti pri priznavanju in izvrševanju) ali (ii) akta Evropske unije.

V kolikšni meri obstajajo zakoni, ki določajo imuniteto arbitra?

Avstrijsko veljavno pravo daje prednost konceptu pravne odgovornosti pred absolutno imuniteto arbitrov. 4. odstavek 594. člena ZPO v zvezi s tem jasno določa, da "[a]rbiter, ki sploh ali pravočasno ne izpolni svoje obveznosti iz sprejema imenovanja, je strankam odgovoren za vso škodo, povzročeno z njegovo neupravičeno zavrnitvijo ali zamudo".

Ali obstajajo kakšne omejitve avtonomije strank pri izbiri arbitrov?

Avtonomija strank pri izbiri arbitrov ni izrecno omejena. Kljub temu je treba poudariti, da splošno sprejeta razlaga člena 587 ZPO dovoljuje le imenovanje fizičnih oseb za arbitre. Poleg tega aktivni avstrijski sodniki ne smejo delovati kot arbitri.

Ali obstaja privzeti postopek, če strankam izbrana metoda izbire arbitrov ne uspe?

Da. V skladu s členom 587(3) ZPO lahko, če dogovorjena metoda strank za izbiro arbitrov ne uspe zaradi enega od naštetih razlogov, "vsaka stranka od sodišča zahteva, da opravi potrebno imenovanje, razen če dogovorjeni postopek imenovanja določa druga sredstva za zagotovitev imenovanja".

V izogib dvomu je v primeru, da se stranki za začetek ne dogovorita o postopku imenovanja, veljavni privzeti postopek imenovanja izrecno določen v členu 587(2) ZPO.

Ali lahko domače sodišče posreduje pri izbiri arbitrov?

Domača sodišča so lahko povabljena k imenovanju arbitrov v skladu s členom 587(3) ZPO (podrobneje glej odgovor na vprašanje "Ali obstaja privzeti postopek, če način izbire arbitrov, ki sta ga izbrali stranki, ni uspešen?" zgoraj).

Priznavanje in izvrševanje

Katere so pravne zahteve za arbitražno odločbo za namene izvršitve?

V skladu s členom IV(1)(a) Newyorške konvencije mora vložnik, ki zahteva priznanje arbitražne odločbe, predložiti izvirnik arbitražne odločbe (ali overjeno kopijo) ter izvirnik arbitražnega sporazuma (ali overjeno kopijo). 2. odstavek 614. člena ZPO v zvezi s tem odločitev o tem, ali bo od vložnika zahteval predložitev ustreznega arbitražnega sporazuma (ali overjene kopije), prepušča sodnikovi presoji.Ker pristojna okrožna sodišča preverjajo le izpolnjevanje formalnih zahtev, je bilo stališče avstrijskega vrhovnega sodišča glede tega bolj formalistično - zahtevajo preverjanje, ali je ime dolžnika, kot je navedeno v predlogu za dovolitev izvršbe, skladno z imenom, navedenim v arbitražni odločbi.

Poleg navedenega lahko za arbitražno odločbo velja tudi člen 606 ZPO, ki zahteva, da je arbitražna odločba (i) pisna in (ii) da jo podpišejo arbitri. Dodatne formalne zahteve se lahko uporabljajo, če se stranki ne dogovorita.

Na kakšni podlagi lahko stranka nasprotuje priznanju in izvršitvi arbitražne odločbe?

Avstrijska sodišča ne morejo vsebinsko pregledati arbitražne odločbe. Zoper arbitražno odločbo ni pritožbe. Vendar je mogoče vložiti tožbo za razveljavitev arbitražne odločbe (tako odločbe o pristojnosti kot odločbe o temeljih) na podlagi zelo specifičnih, ozkih razlogov, in sicer

• arbitražno sodišče je sprejelo ali zavrnilo pristojnost, čeprav ni arbitražnega sporazuma ali veljavnega arbitražnega sporazuma;
• stranka ni bila sposobna skleniti arbitražnega sporazuma v skladu s pravom, ki se uporablja za to stranko;
• stranka ni mogla predstaviti svoje zadeve (npr. ni bila ustrezno obveščena o imenovanju arbitra ali arbitražnem postopku);
• arbitražna odločba se nanaša na zadevo, ki ni predvidena v arbitražnem sporazumu ali ne spada pod njegove pogoje, ali pa se nanaša na zadeve, ki presegajo zahtevano sodno varstvo v arbitraži - če take pomanjkljivosti zadevajo ločljiv del arbitražne odločbe, je treba tak del razveljaviti;
• sestava arbitražnega sodišča ni bila v skladu s členi 577 do 618 ZPO ali sporazumom strank;
• arbitražni postopek ni bil v skladu s temeljnimi načeli avstrijskega pravnega sistema (ordre public) ali pa arbitražna odločba ni v skladu z njimi; in
• če so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka domačega sodišča v skladu s členom 530(1) ZPO.

Kakšno stališče so vaša domača sodišča sprejela glede državne imunitete in izterjave zoper državno premoženje?

Tujim državam je priznana imuniteta za dejanja le v obsegu njihove suverene pristojnosti. Imuniteta ne velja za ravnanja zasebne poslovne narave. Tuje premoženje v Avstriji je tako izvzeto iz izvršbe glede na njegov namen: če je namenjeno izključno za zasebne posle, se lahko zaseže in postane predmet izvršbe; če pa je namenjeno izvajanju suverenih pristojnosti (npr.OGH je v ustrezni odločbi o tem vprašanju sklenil (glej 3 Ob 18/12), da splošna imuniteta za državno premoženje ni predvidena, temveč je dolžnost zavezane države, da dokaže, da je pri prekinitvi izvršilnega postopka v skladu s členom 39 EO delovala s suverenimi pooblastili.

Katera sodna praksa je obravnavala vprašanje korporativne koprene v zvezi z državnim premoženjem?

Ker ni poučne sodne prakse, je morda racionalno sklepati, da bi bil preboj tančice podjetja v zvezi z državnim premoženjem pravno dopusten, če so pravila o obsegu državne imunitete (podrobno glej odgovor na vprašanje "Kakšno stališče so vaša domača sodišča sprejela v zvezi z državno imuniteto in izterjavo iz državnega premoženja?" zgoraj) dopolnjena z izpolnjevanjem veljavnih zakonodajnih zahtev o preboju tančice podjetja.