Reševanje sporov Avstrija 2021

PRITOŽBA

Sodni sistem

Kakšna je struktura civilnega sodnega sistema?

Na prvi stopnji se civilni postopki začnejo pred okrožnim sodiščem ali okrajnimi sodišči.

Okrožna sodišča so pristojna za večino sporov v zvezi z najemnim in družinskim pravom (stvarna pristojnost) in za zadeve s spornim zneskom do 15 000 EUR (denarna pristojnost). Pritožbe v zvezi z dejanskimi in pravnimi vprašanji je treba vložiti pri regionalnih sodiščih. Če gre za pravno vprašanje temeljnega pomena, je mogoče vložiti še eno končno pritožbo na vrhovno sodišče.

Deželna sodišča so denarno pristojna v zadevah, v katerih sporni znesek presega 15 000 EUR, in stvarno pristojna v zadevah v zvezi z intelektualno lastnino in konkurenco ter različnimi posebnimi zakoni (zakon o javni odgovornosti, zakon o varstvu podatkov, avstrijski zakon o odgovornosti za jedrsko škodo). Pritožbe je treba nasloviti na višja deželna sodišča. Tretja in zadnja pritožba je na vrhovnem sodišču.

V zvezi z gospodarskimi zadevami obstajajo posebna gospodarska sodišča samo na Dunaju. Poleg tega zgoraj navedena redna sodišča odločajo kot gospodarska sodišča. Gospodarske zadeve so na primer tožbe zoper poslovneže ali podjetja v zvezi s poslovnimi transakcijami, zadeve v zvezi z nelojalno konkurenco in podobno. Druga posebna sodišča so delovna sodišča, ki so pristojna za vse civilnopravne spore med delodajalci in delavci, ki izhajajo iz (nekdanje) zaposlitve, ter za zadeve s področja socialne varnosti in pokojnin. V gospodarskih (če gospodarska sodišča odločajo v senatih) oziroma delovnih zadevah skupaj odločajo sodniki laiki in poklicni sodniki. Pritožbeno sodišče na Dunaju odloča kot kartelno sodišče na ravni sojenja. To je edino kartelno sodišče v Avstriji. O pritožbah odloča vrhovno sodišče kot pritožbeno kartelno sodišče. V kartelnih zadevah sodijo skupaj s poklicnimi sodniki tudi laični sodniki.

Sodniki in porote

Kakšna je vloga sodnika in porote v civilnih postopkih?

V primerjavi z državami common law je vloga avstrijskih sodnikov precej inkvizicijska: za ugotavljanje pomembnih dejstev lahko sodniki odredijo prihod prič na obravnavo, razen če temu nasprotujeta obe stranki, ali drugače po lastni presoji imenujejo izvedence. V nekaterih postopkih je sodišče sestavljeno iz senata, ki vključuje "strokovne" sodnike laike, zlasti v protimonopolnih zadevah, in "informirane" sodnike laike v delovnih zadevah in zadevah javnega interesa.

Vprašanja v zvezi z zastaranjem

Kakšni so roki za vložitev civilnih zahtevkov?

Zastaralni roki so določeni z materialnim pravom.

Ko terjatve zastarajo, jih ni mogoče uveljavljati. Zastaranje na splošno začne teči, ko je bilo mogoče pravico prvič uveljaviti. Avstrijsko pravo razlikuje med dolgimi in kratkimi zastaralnimi roki. Dolgi zastaralni rok je 30 let in se uporablja, kadar posebne določbe ne določajo drugače. Kratek zastaralni rok je tri leta (lahko se podaljša ali opusti) in se uporablja na primer za terjatve ali odškodninske zahtevke.

Zastaranje mora ena od strank izrecno uveljavljati, vendar se ne sme upoštevati na pobudo sodišča (po uradni dolžnosti).

Ravnanje pred vložitvijo tožbe

Ali obstajajo kakšni premisleki pred vložitvijo tožbe, ki bi jih morale stranke upoštevati?

Ne, ni. Vendar pa se v skladu s splošno prakso tožnik pred začetkom postopka obvesti nasprotno stranko

Začetek postopka

Kako se začne civilni postopek? Kako in kdaj so stranke v postopku obveščene o njegovem začetku? Ali so sodišča sposobna obravnavati svoje zadeve?

Postopek se začne z vložitvijo tožbe pri sodišču. Tožbeni zahtevek se šteje za uradno vloženega po prejemu.

Vročitev se običajno opravi s priporočeno pošto (ali, če ga zastopa odvetnik, prek elektronskega sodnega prometa, tj. elektronskega komunikacijskega sistema, ki povezuje sodišča in odvetniške pisarne). Pisanje se šteje za vročeno na datum, ko je pisanje fizično dostavljeno prejemniku (ali je na voljo za vpogled).

V Evropski uniji se uporablja Uredba o vročanju (Uredba Sveta (ES) št. 1348/2000 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah. Vročanje mednarodnim organizacijam ali tujcem, ki uživajo imuniteto v skladu z mednarodnim javnim pravom, se opravi s pomočjo avstrijskega ministrstva za zunanje zadeve. V vseh drugih primerih se vročanje v tujini izvaja v skladu z ustreznimi pogodbami (zlasti Haaško konvencijo o civilnem postopku).

Vročitev se običajno opravi s priporočeno pošto (ali, ko je zastopnik odvetnik, prek elektronskega sodnega prometa, tj. elektronskega komunikacijskega sistema, ki povezuje sodišča in odvetniške pisarne). Pisanje se šteje za vročeno na dan, ko je pisanje fizično dostavljeno prejemniku (ali je na voljo za vpogled).

V Evropski uniji se uporablja Uredba o vročanju (Uredba Sveta (ES) št. 1348/2000 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah). Vročanje mednarodnim organizacijam ali tujcem, ki uživajo imuniteto v skladu z mednarodnim javnim pravom, se opravi s pomočjo avstrijskega ministrstva za zunanje zadeve. V vseh drugih primerih se vročanje v tujini izvaja v skladu z ustreznimi pogodbami (zlasti Haaško konvencijo o civilnem postopku).

Časovni razpored

Kakšen je običajni postopek in časovni razpored za civilni zahtevek?

Tožbeni zahtevek se vloži pri sodišču in posreduje toženi stranki skupaj z odredbo za vložitev odgovora na tožbo. Če toženec pravočasno odgovori (štiri tedne od prejema), se opravi pripravljalni narok, ki je namenjen predvsem oblikovanju nadaljnjega postopka z razpravo o glavnih pravnih in dejanskih vprašanjih ter vprašanjih o dokazih (dokumenti, priče, izvedenci). Poleg tega se lahko razpravlja o možnostih poravnave. Po izmenjavi aktov sledi glavna obravnava.

Sodni postopek na prvi stopnji v povprečju traja eno leto. Vendar lahko zapleteni sodni postopki trajajo bistveno dlje. Na pritožbeni stopnji se odločba izda po približno šestih mesecih. V zvezi s tem v avstrijskih civilnih sodnih postopkih ni na voljo pospešenih sodnih postopkov.

Vodenje zadev

Ali lahko stranke nadzorujejo postopek in časovni razpored?

Sodišča dodeljujejo zadeve v skladu z merili, ki jih redno določa posamezen senat.

Postopke nadzoruje predvsem sodnik, ki je zadolžen za razpored. Sodnik strankam odredi, naj v določenem roku predložijo spise in dokaze. Po potrebi sodnik imenuje tudi izvedence. Vendar lahko stranke vložijo procesne predloge (npr. za podaljšanje roka), lahko pa se dogovorijo tudi o prekinitvi postopka.

Dokazi - dokumenti

Ali obstaja dolžnost, da se dokumenti in drugi dokazi hranijo do sojenja? Ali morajo stranke deliti pomembne dokumente (tudi tiste, ki niso koristni za njihov primer)?

Če stranki uspe dokazati, da nasprotna stranka razpolaga z določenim dokumentom, lahko sodišče izda odredbo o predložitvi, če

• se je stranka, ki ima dokument, izrecno sklicevala na zadevni dokument kot dokaz za svoje trditve;
• ima stranka, ki ima dokument, zakonsko obveznost, da ga izroči drugi stranki, ali
• je bila zadevna listina sestavljena v pravnem interesu obeh strank, potrjuje medsebojno pravno razmerje med njima ali vsebuje pisne izjave, ki so bile dane med pogajanji o pravnem aktu.

Stranka ni dolžna predložiti dokumentov, ki se nanašajo na družinsko življenje, če nasprotna stranka z izročitvijo dokumentov krši častne obveznosti, če razkritje dokumentov povzroči sramoto stranki ali drugi osebi ali pomeni nevarnost kazenskega pregona ali če razkritje krši državno potrjeno obveznost varovanja tajnosti stranke, od katere ni bila razrešena, ali krši poslovno skrivnost (ali iz drugih razlogov, podobnih zgoraj navedenim).

Posebnih pravil v zvezi z razkritjem elektronskih dokumentov ali sprejemljivih praks za izvajanje e-razkritja ni. Prav tako ni pravil o razkritju pred tožbo.

Dokazi - privilegij

Ali so kakšni dokumenti privilegirani? Ali bi bil privilegiran tudi nasvet notranjega pravnika (lokalnega ali tujega)?

V skladu s pravili o poklicni skrivnosti odvetnikov dokumentov ni treba predložiti, razen če je odvetnik svetoval obema strankama v zvezi s spornim pravnim dejanjem. Odvetniki imajo pravico zavrniti ustno pričanje, če so jim bile informacije na voljo v okviru njihove poklicne dejavnosti.

Dokazi - predkazenski postopek

Ali si stranki pred sojenjem izmenjata pisne dokaze prič in izvedencev?

Ne - dokazi se pridobivajo med sodnim postopkom in ne pred njim. Stranke morajo predložiti dokaze, ki potrjujejo njihove trditve oziroma kadar je dokazno breme na njih.

Dokazi - sojenje

Kako se dokazi predložijo na sojenju? Ali priče in izvedenci podajajo ustne dokaze?

Glavne vrste dokazov so listine, izpovedbe strank in prič, izvedenska mnenja in sodni pregled. Pisne izjave prič niso dopustne.

Pričevanja in pisnih izjav prič ni. Zato morajo priče priti na obravnavo in pričati. Priče zasliši sodnik, čemur sledijo (dodatna) vprašanja pravnih zastopnikov strank.

Pri tej obveznosti obstajajo omejitve (npr. privilegiji za odvetnike, zdravnike, duhovnike ali v zvezi z morebitno obtožbo bližnjih sorodnikov).

Medtem ko (navadna) priča priča priča o dejstvih, izvedenec sodišču posreduje znanje, ki ga sodnik ne more imeti. Izvedenski dokazi se izvedejo pred sodiščem. Izvedensko pričo lahko zahtevajo stranke, lahko pa jo pozove tudi sodnik na lastno pobudo. Izvedenec mora svoje ugotovitve predložiti v poročilu. Med obravnavo je treba podati ustne pripombe in pojasnila (če to zahtevajo stranke). Zasebna poročila se ne štejejo za izvedenska poročila v smislu avstrijskega zakonika o civilnem postopku; imajo status zasebnega dokumenta.

Ker ni prostora za sočasne dokaze, takšnih pravil ni.

Začasna pravna sredstva

Katera začasna pravna sredstva so na voljo?

Odobritev začasnih ukrepov ureja avstrijski zakon o izvršbi. Na splošno avstrijska zakonodaja določa tri glavne vrste začasnih ukrepov:

• za zavarovanje denarnega zahtevka;
• za zavarovanje zahtevka za posebno izpolnitev in
• za zavarovanje pravice ali pravnega razmerja.

Stranke se lahko obrnejo na sodišče za pomoč pri zavarovanju dokazov pred vložitvijo tožbe in po njej. Šteje se, da je zahtevani pravni interes izkazan, če je prihodnja razpoložljivost dokazov negotova ali če je treba preučiti trenutno stanje predmeta.

Pravna sredstva

Katera materialna pravna sredstva so na voljo?

Zakonska obrestna mera, ki jo je treba plačati za denarne sodbe, je določena na štiri odstotke na leto. Vendar za denarne zahtevke, ki izhajajo iz poslovnih transakcij, poleg zakonsko določene osnovne obrestne mere velja tudi višja obrestna mera. Višjo obrestno mero za take primere določi Avstrijska narodna banka. Kazenske odškodnine niso na voljo.

Izvršba

Katera sredstva izvršbe so na voljo?

Izvrševanje sodnih odločb ureja avstrijski zakon o izvršbi.

Avstrijski zakon o izvršbi določa različne vrste izvršbe. Razlikuje se med izvršilnim naslovom, ki je usmerjen na denarno terjatev ali na terjatev za posebno izpolnitev, in tistim, zoper katerega premoženje se opravi izvršba.

Na splošno so običajni načini izvršbe naslednji:

• zaseg premoženja;
• zaseg in prenos terjatev;
• prisilni najem in
• sodni postopek.

Izvršbo opravi sodni izvršitelj, ki je izvršilni organ sodišča in mora izpolnjevati njegove odredbe. V zvezi z nepremičnim premoženjem so na voljo tri vrste izvršilnih ukrepov:

• prisilna hipoteka;
• prisilna uprava, katere cilj je ustvariti prihodek za poplačilo terjatve, in
• prisilna prodaja nepremičnine.

V zvezi s premičnim premoženjem avstrijsko pravo razlikuje med:

• zaplembo terjatev;
• zaseg materialnih in premičnih predmetov;
• zaplembo terjatev za izročitev proti tretjim dolžnikom in
• zaseg drugih premoženjskih pravic.

Avstrijsko pravo ne dovoljuje zasega nekaterih posebnih terjatev, kot so dodatek za nego, pomoč za najemnino, družinski dodatek in štipendije.

Javni dostop

Ali so sodne obravnave javne? Ali so sodni dokumenti dostopni javnosti?

V večini primerov so sodne obravnave odprte za javnost, čeprav lahko stranka od sodišča zahteva, da javnost izključi iz obravnave, če lahko dokaže upravičen interes za izključitev javnosti.

Načeloma je vpogled v spis dovoljen samo strankam, ki so udeležene v postopku. Tretje osebe lahko pregledajo spise ali se celo pridružijo postopku, če lahko dokažejo zadosten pravni interes (glede morebitnega izida postopka).

Stroški

Ali je sodišče pristojno za odločanje o stroških?

Sodišče v končni sodbi odloči, kdo bo moral nositi stroške postopka (vključno s sodnimi taksami, odvetniškimi honorarji in nekaterimi drugimi stroški strank (npr. stroški za zavarovanje dokazov, potni stroški). Načeloma pa je stranka, ki je zmagala, upravičena do povračila vseh stroškov postopka s strani stranke, ki je izgubila. Zoper odločitev sodišča o stroških je mogoče vložiti pravno sredstvo, skupaj s pritožbo ali brez nje zoper odločitev sodišča o glavni stvari.

V skladu z avstrijskim zakonom o sodnih taksah mora tožnik (pritožnik) vnaprej plačati stroške. Znesek se določi na podlagi spornega zneska. V odločbi je določeno, kdo nosi stroške, oziroma v kakšnem razmerju se stroški postopka razdelijo.

Odvetniški stroški se povrnejo v skladu z avstrijskim zakonom o odvetniških stroških ne glede na sporazum med stranko, ki je zmagala, in njenim odvetnikom. Tako je lahko povrnjeni znesek nižji od dejansko plačljivega odvetniškega honorarja, saj je vsak zahtevek za povračilo omejen na nujne stroške. Pravil o proračunih stroškov ni, zato ni zahtev po predložitvi podrobne razčlenitve za vsako fazo sodnega postopka.

Na zahtevo se lahko tožniku s prebivališčem zunaj Evropske unije odredi, da poskrbi za varščino za kritje morebitnih stroškov postopka tožene stranke, razen če dvostranski ali večstranski sporazumi določajo drugače. To tudi ne velja, če ima tožnik stalno prebivališče v Avstriji, če je odločba sodišča (o stroških) izvršljiva v državi stalnega prebivališča tožnika ali če tožnik razpolaga z zadostnim nepremičnim premoženjem v Avstriji.

Ureditev financiranja

Ali so strankam na voljo sporazumi "no win, no fee" ali druge vrste sporazumov o nepredvidenih ali pogojnih honorarjih med odvetniki in njihovimi strankami? Ali lahko stranke sprožijo postopek z uporabo financiranja s strani tretjih oseb? Če je tako, ali lahko tretja oseba prevzame delež morebitnih prihodkov od zahtevka? Ali lahko stranka v sodnem postopku deli svoje tveganje s tretjo osebo?

Če ni drugače dogovorjeno, za odvetniške honorarje velja avstrijski zakon o odvetniških honorarjih. Dogovori o urnih honorarjih so dovoljeni in pogosti. Pavšalni honorarji niso prepovedani, vendar se redkeje uporabljajo v spornih zadevah. Honorarji za nepredvidene stroške so dovoljeni le, če niso izračunani kot odstotek zneska, ki ga je dodelilo sodišče (pactum de quota litis).

Strankam, ki si ne morejo privoščiti plačila stroškov in pristojbin, se odobri pravna pomoč. Če zadevna stranka dokaže, da finančna sredstva ne zadoščajo, se sodne takse oprostijo ali celo ukinejo, odvetnik pa se zagotovi brezplačno.

Financiranje s strani tretjih oseb je dovoljeno in običajno na voljo za višje sporne zneske (najmanj približno 50 000 EUR), vendar je bolj prilagodljivo glede dogovorov o honorarjih. Sporazumi o honorarju, na podlagi katerih se del prihodkov nameni odvetniku, so prepovedani.

Zavarovanje

Ali je na voljo zavarovanje za kritje vseh ali dela stroškov postopka stranke?

Zavarovanje stroškov postopka je v Avstriji običajno na voljo in lahko - odvisno od posamezne zavarovalne police - krije številne stroške, ki nastanejo v sodnih postopkih, vključno s stroški stranke in morebitno odgovornostjo za stroške nasprotne stranke.

Skupinska tožba

Ali lahko stranke v postopku s podobnimi zahtevki vložijo obliko kolektivnega pravnega sredstva? V katerih okoliščinah je to dovoljeno?

Čeprav avstrijski zakonik o civilnem postopku ne vsebuje določb o skupinskih tožbah, je avstrijsko vrhovno sodišče razsodilo, da je "skupinska tožba s posebno avstrijsko naravo" pravno dopustna. Avstrijski zakonik o civilnem postopku dovoljuje združitev zahtevkov istega tožnika zoper istega toženca.

Združitev se lahko vloži, če je sodišče pristojno za vse zahtevke, če se uporablja ista vrsta postopka ali če je predmet enakega značaja glede dejstev in prava. Druga možnost je organizirati množične zahtevke in jih dodeliti instituciji, ki nato nadaljuje postopek kot en sam tožnik.

Pritožba

Iz kakšnih razlogov in v kakšnih okoliščinah se lahko stranke pritožijo? Ali obstaja pravica do nadaljnje pritožbe?

Obstajajo redne pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in pritožbe zoper sodbo pritožbenega sodišča. Izpodbijati je mogoče tudi procesne sodne odredbe; postopek načeloma poteka po istih pravilih kot pritožba (vendar je nekoliko manj neformalen).

Pritožba zoper sodno odločbo zadrži njeno pravno veljavnost in - z redkimi izjemami - njeno izvršljivost. Praviloma se ne smejo uvajati nove trditve, zahtevki, ugovori in dokazi (ne bodo upoštevani). Druga pravna sredstva so ničnostna tožba ali tožba za obnovo postopka.

Pritožba se lahko vloži iz štirih glavnih razlogov, med drugim:

• procesne napake;
• neupravičena izključitev dokazov;
• nepravilna navedba dejstev in
• nepravilna uporaba prava.

Po pritožbi lahko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje ali pa sodbo spremeni ali potrdi.

Nazadnje, pritožba na vrhovno sodišče se lahko vloži le, če gre za reševanje pravnega vprašanja splošnega pomena, in sicer če je njegova razjasnitev pomembna zaradi pravne doslednosti, predvidljivosti ali razvoja, ali če ni skladnih in predhodnih odločitev vrhovnega sodišča.

Tuje sodbe

Kateri postopki obstajajo za priznavanje in izvrševanje tujih sodnih odločb?

Poleg številnih dvostranskih in večstranskih instrumentov, ki jih je sklenila Avstrija, priznavanje in izvrševanje tujih sodnih odločb urejajo avstrijski zakon o izvršbi, avstrijski zakonik o civilnem postopku in avstrijski zakon o sodni pristojnosti. V primeru neskladja med zakonskimi določbami in veljavnimi določbami pogodb prevladajo slednje. Čeprav avstrijska sodna praksa ni zavezujoča, se skrbno upošteva.

Avstrija je podpisnica številnih dvostranskih in večstranskih navodil. Najpomembnejša v tem pogledu je uredba Bruselj Ia (Uredba (EU) št. 1215/2012 z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev)). Uredba Bruselj Ia določa enotna pravila za olajšanje prostega pretoka sodnih odločb v Evropski uniji in se uporablja za sodne postopke, ki se začnejo 10. januarja 2015 ali pozneje.

Uredba Bruselj Ia nadomešča Uredbo (EU) št. 1215/2012 z dne 22. decembra 2000 (uredba Bruselj I, skupaj z uredbo Bruselj Ia "bruseljska ureditev"), ki se še naprej uporablja za vse sodne postopke, uvedene pred 10. januarjem 2015.

Osnovne zahteve za izvršljivost vključujejo naslednje:

• odločba je izvršljiva v državi izdaje odločbe;
• mednarodna pogodba ali nacionalni predpis izrecno določa vzajemnost med Avstrijo in državo izdaje pri priznavanju in izvrševanju sodnih odločb;
• listina o začetku postopka je bila pravilno vročena toženi stranki;
• sodna odločba, ki jo je treba izvršiti, je predložena z overjenim prepisom; in
• ni razlogov za zavrnitev priznanja izvršljivosti.

Stranka, ki zahteva izvršbo, mora pri zadevnem sodišču zaprositi za dovoljenje za izvršbo. Predlog za razglasitev izvršljivosti je treba vložiti pri sodišču v kraju stalnega prebivališča dolžnika. Stranka lahko to zahtevo združi z zahtevo za dovoljenje za izvršbo. V takem primeru bo sodišče odločilo o obeh hkrati.

Ko je tuja sodna odločba razglašena za izvršljivo v Avstriji, za njeno izvršitev veljajo enaka pravila kot za domačo sodno odločbo, kar pomeni, da izvršitev sodnih odločb ureja avstrijski zakon o izvršbi.

Tuji postopki

Ali obstajajo postopki za pridobitev ustnih ali listinskih dokazov za uporabo v civilnih postopkih v drugih državah?

V Evropski uniji je postopek pridobivanja ustnih ali listinskih dokazov iz drugih jurisdikcij urejen z uredbo o dokazih (Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001 z dne 28. maja 2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah). V zvezi s tem se uredba uporablja za ustne in listinske dokaze ter določa, da se lahko zahteve za sodno pomoč sporočajo neposredno med sodišči.

Za zaprosila za sodno pomoč zunaj Evropske unije se lahko uporabljajo dvostranski sporazumi.

ARBITRAŽA

Vzorčni zakon UNCITRAL

Ali arbitražno pravo temelji na vzorčnem zakonu UNCITRAL?

Da - avstrijsko arbitražno pravo (vsebovano v avstrijskem zakoniku o civilnem postopku (ACCP)) bistveno odraža vzorčni zakon UNCITRAL o mednarodni trgovinski arbitraži, hkrati pa arbitražnemu sodišču zagotavlja veliko stopnjo neodvisnosti in samostojnosti.

Za razliko od vzorčnega zakona UNCITRAL avstrijsko pravo ne razlikuje med domačimi in mednarodnimi arbitražami ali med komercialnimi in nekomercialnimi arbitražami. Zato veljajo posebne določbe za delovnopravne in potrošniške zadeve (te se nahajajo v členih 618 oziroma 617 ACCP).

Na splošno je avstrijski zakon o arbitraži urejen v členih od 577 do 618 ACCP. V njih je določen splošni okvir za arbi- tracijske postopke za domače in mednarodne arbitraže.

Arbitražni sporazumi

Katere so formalne zahteve za izvršljiv arbitražni sporazum?

Arbitražni sporazumi morajo biti pisni (oddelek 581 ACCP). Formalne zahteve za izvršljiv arbitražni sporazum so navedene v členih 581 do 585 ACCP.

Arbitražni sporazum mora:

• zadostno opredeliti stranke (te morajo biti vsaj določljive);
• zadostno opredeliti predmet spora v zvezi z opredeljenim pravnim razmerjem (ta mora biti vsaj določljiv in je lahko omejen na določene spore ali pa vključuje vse spore);
• zadostno opredeliti namen strank, da o sporu odloča arbitraža, in s tem izključiti pristojnost državnih sodišč; in
• biti vsebovana v pisnem dokumentu, ki sta ga podpisali stranki, ali v telefaksih, elektronskih sporočilih ali drugih sporočilih, ki si jih izmenjata stranki in ki ohranjajo dokaze o pogodbi.

Posebne določbe veljajo za potrošnike in delavce (te so v členih 617 in 618 ACCP).

Izbira arbitra

Če arbitražni sporazum in morebitna ustrezna pravila o tem molčijo, koliko arbitrov bo imenovanih in kako bodo imenovani? Ali obstajajo omejitve pravice do izpodbijanja imenovanja arbitra?

ACCP določa privzete določbe za imenovanje arbitrov. Če arbitražni sporazum o tem ne govori in če se stranki ne dogovorita, avstrijsko arbitražno pravo določa, da sodišče sestavljajo trije arbitri (člen 586(2) ACCP).

Stranki se lahko dogovorita o postopku izpodbijanja imenovanja arbitra (člen 589 ACCP). V zvezi s tem je arbitra mogoče izpodbijati le, če obstajajo okoliščine, ki vzbujajo upravičen dvom o njegovi nepristranskosti ali neodvisnosti, ali če nima kvalifikacij, o katerih sta se stranki dogovorili. Stranka lahko izpodbija arbitra, ki ga je imenovala ali pri imenovanju katerega je sodelovala, samo iz razlogov, za katere izve po imenovanju ali po sodelovanju pri imenovanju.

Možnosti arbitra

Kakšne so možnosti pri izbiri arbitra ali arbitrov?

Ne glede na to, ali jih imenuje organ za imenovanje ali pa jih imenujejo stranke, se lahko od arbitrov zahteva, da imajo določene izkušnje in predznanje v zvezi z obravnavanim sporom. Take zahteve lahko vključujejo strokovno usposobljenost na določenem področju, pravno znanje, tehnično znanje, znanje jezikov ali določeno državljanstvo.

Mnogi arbitri so odvetniki v zasebni praksi, drugi so akademiki. V nekaj sporih, ki zadevajo predvsem tehnična vprašanja, so člani senata tudi tehniki in pravniki.

Kvalifikacijske zahteve se lahko vključijo v arbitražni sporazum, kar zahteva veliko previdnost, saj lahko povzroči ovire v postopku imenovanja (tj. spor o tem, ali so dogovorjene zahteve izpolnjene).

Arbitražni postopek

Ali domače pravo vsebuje vsebinske zahteve glede postopka, ki ga je treba izvesti?

Stranke se lahko v okviru obveznih določb ACCP prosto dogovorijo o pravilih postopka (npr. s sklicevanjem na posebna arbitražna pravila). Če se stranke ne dogovorijo o nobenem sklopu pravil ali določijo lastna pravila, bo arbitražni senat ob upoštevanju obveznih določb ACCP vodil arbitražo na način, ki se mu zdi primeren.

Obvezna pravila arbitražnega postopka vključujejo, da morajo biti in ostati arbitri nepristranski in neodvisni. Razkriti morajo vse okoliščine, ki bi lahko povzročile dvom o njihovi nepristranskosti ali neodvisnosti. Stranke imajo pravico do poštene in enakopravne obravnave ter do predstavitve svoje zadeve. Nadaljnja pravila se nanašajo na arbitražno odločbo, ki mora biti pisna, in na razloge, na podlagi katerih se lahko odločba izpodbija.

Poleg tega mora arbitražno sodišče uporabiti materialno pravo, ki ga izberejo stranke, v nasprotnem primeru pa uporabi pravo, ki se mu zdi primerno.

Posredovanje sodišča

Na podlagi katerih razlogov lahko sodišče posreduje med arbitražo?

Avstrijska sodišča lahko posredujejo v arbitražnih zadevah le, če jim je to izrecno dovoljeno v skladu s členi 577 do 618 ACCP. Tako pristojno sodišče kot arbitražni senat sta pristojna za izdajo začasnih ukrepov v podporo arbitražnemu postopku. Stranke lahko izključijo pristojnost arbitražnega sodišča za začasne ukrepe, ne morejo pa izključiti pristojnosti sodišča glede začasnih ukrepov.

Izvrševanje začasnih ukrepov je v izključni pristojnosti sodišč.

Posredovanje sodišč je omejeno na izdajo začasnih ukrepov, pomoč pri imenovanju arbitrov, pregled odločitev o ugovoru, odločitev o predčasnem prenehanju mandata arbitraže, izvrševanje začasnih ukrepov in ukrepov zavarovanja, pomoč sodišča pri sodnih dejanjih, za katera arbitražni senat ni pristojen, odločitev o zahtevi za razveljavitev arbitražne odločbe, ugotavljanje obstoja ali neobstoja arbitražne odločbe ter priznavanje in izvrševanje odločb.

Začasna pomoč

Ali so arbitri pooblaščeni za izdajo začasnih odredb?

Da - arbitražni senat ima široka pooblastila, da na zahtevo ene od strank odredi začasne ukrepe, če meni, da je to potrebno za zagotovitev izvršitve zahtevka ali preprečitev nepopravljive škode. V nasprotju z začasnimi pravnimi sredstvi, ki so na voljo v sodnih postopkih, arbitražno sodišče ni omejeno na vrsto naštetih pravnih sredstev. Vendar morajo biti pravna sredstva združljiva z izvršilnim pravom, da bi se izognili težavam v fazi izvršbe. V zvezi s tem lahko arbitražno sodišče od katere koli stranke zahteva, da zagotovi ustrezno varščino v zvezi s takimi ukrepi, da se preprečijo neutemeljene zahteve (člen 593(1) ACCP).

Arbitražni senat - ali katera koli stranka z odobritvijo arbitražnega senata - lahko od sodišča zahteva, da opravi sodna dejanja (npr. vročitev sodnega poziva, pridobivanje dokazov), za katera arbitražni senat ni pristojen.

Razsodba

Kdaj in v kakšni obliki je treba izročiti arbitražno odločbo?

Zahteve glede oblike arbitražne odločbe so navedene v členu 606 ACCP in so skladne s privzetimi določbami. Zahteve glede oblike določajo, da mora arbitražna odločba:

• biti v pisni obliki;
• podpisati jo morajo arbitri, ki sodelujejo v postopku;
• vsebovati datum izdaje;
• vsebovati sedež arbitražnega sodišča in
• navesti razloge, na katerih temelji. Arbitražna odločba ima učinek pravnomočne in zavezujoče sodne odločbe (člen 607 ACCP).

Pritožba

Iz katerih razlogov se je mogoče zoper arbitražno odločbo pritožiti na sodišče?

Edina možna pritožba zoper arbitražno odločbo na sodišču je tožba za razveljavitev arbitražne odločbe. To velja tudi za arbitražne odločbe o pristojnosti. Sodišča ne morejo preverjati arbitražne odločbe glede njene vsebine. Zahtevek za razveljavitev je treba vložiti v treh mesecih od datuma, ko je tožnik prejel arbitražno odločbo. Zoper arbitražno odločbo ni pritožbe.

Arbitražna odločba se razveljavi, če:

• ni veljavnega arbitražnega sporazuma ali če je arbitražno sodišče zanikalo svojo pristojnost, čeprav je veljavni arbitražni sporazum obstajal;
• če stranka ni bila sposobna skleniti veljavnega arbitražnega sporazuma;
• če stranka ni bila ustrezno obveščena o imenovanju arbitra ali o arbitražnem postopku ali če drugače ni mogla predstaviti zadeve;
• če arbitražna odločba obravnava spor, ki ni zajet v arbitražnem sporazumu, ali vsebuje odločitve o zadevah, ki presegajo področje uporabe arbitražnega sporazuma ali predložitve strank arbitraži;
• če je bila ustanovitev ali sestava arbitražnega sodišča v nasprotju z ustreznimi pravili; in
• če je bil arbitražni postopek izveden v nasprotju z avstrijskim javnim redom.

Poleg tega je arbitražno odločbo mogoče razveljaviti, če obstajajo predpogoji, pod katerimi je mogoče sodno odločbo izpodbijati z vložitvijo revizijskega zahtevka v skladu s členom 530(1), št. 1-5 ACCP. Ta določba določa okoliščine, v katerih so kazniva dejanja privedla do izdaje določene arbitražne odločbe. Zahtevek za razveljavitev razsodbe iz teh razlogov je treba vložiti v štirih tednih od datuma, ko je sodba o zadevnem kaznivem dejanju postala pravnomočna.

Odločbo je mogoče razveljaviti tudi, če sporna zadeva po nacionalnem pravu ni sporna.

Izvršba

Kateri postopki obstajajo za izvršitev tujih in domačih arbitražnih odločb?

Postopek za izvršitev arbitražnih odločb je določen v ACCP (člen 614) in avstrijskem zakonu o izvršbi (člen 409).

Tuje arbitražne odločbe so izvršljive na podlagi dvostranskih ali večstranskih pogodb, ki jih je Avstrija ratificirala - najpomembnejša od teh pravnih instrumentov sta Newyorška konvencija o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb iz leta 1958 in Evropska konvencija o mednarodni trgovinski arbitraži iz leta 1961. V zvezi s tem so postopki izvršbe v bistvu enaki kot pri tujih sodnih odločbah.

Domače arbitražne odločbe so izvršljive enako kot domače sodbe.

Stroški

Ali lahko stranka, ki je uspela v postopku, povrne svoje stroške?

V zvezi s stroški imajo arbitraže širšo diskrecijsko pravico in so na splošno bolj liberalne kot sodišča. Arbitražnemu sodišču je zagotovljena diskrecijska pravica pri dodelitvi stroškov, vendar mora upoštevati okoliščine zadeve, zlasti izid postopka. Praviloma stroški sledijo dogodku in jih krije stranka, ki ni uspela, vendar lahko arbitražno sodišče pride tudi do drugačnih zaključkov, če je to primerno glede na okoliščine primera.

ACCP ne govori o vrstah stroškov, ki so lahko predmet povračila. Kadar se stroški ne pobotajo med seboj, mora arbitražno sodišče, kolikor je to mogoče, hkrati z odločitvijo o obveznosti plačila stroškov določiti tudi znesek stroškov, ki se povrnejo. Na splošno se lahko povrnejo tudi odvetniški stroški, izračunani na podlagi urnih postavk.

Izjema od navedenega pravila je v členu 609(2) ACCP, ki pooblašča arbitražno sodišče, da odloči o obveznosti tožnika, da povrne stroške postopka, če ugotovi, da ni pristojno, ker ni arbitražnega sporazuma.

ALTERNATIVNO REŠEVANJE SPOROV

Vrste alternativnega reševanja sporov

Katere vrste postopkov alternativnega reševanja sporov se običajno uporabljajo? Ali je določen postopek alternativnega reševanja sporov priljubljen?

Glavni izvensodni načini, ki jih določa zakon, so arbitraža, mediacija (predvsem v družinskopravnih zadevah) in spravni odbori v stanovanjskih ali telekomunikacijskih zadevah.

Poleg tega različna poklicna združenja (odvetniki, notarji, zdravniki, gradbeni inženirji) zagotavljajo mehanizme za reševanje sporov v zvezi s spori med svojimi člani ali med člani in strankami.

Mediacijo ureja Zakon o mediaciji v civilnem pravu. Vendar rešitev, dosežena s pomočjo mediatorja, ni izvršljiva na sodišču.

Zahteve za alternativno reševanje sporov

Ali obstaja zahteva, da stranke v sodnem ali arbitražnem postopku preučijo možnost alternativnega reševanja sporov pred začetkom postopka ali med njim? Ali lahko sodišče ali razsodišče prisili stranke, da sodelujejo v postopku alternativnega reševanja sporov?

Ne - v avstrijskem pravu ni splošnih zahtev, ki bi določale obvezne poravnave ali od strank zahtevale, da pred začetkom arbitraže ali sodnega postopka preučijo možnost alternativnega reševanja sporov. Vendar pa ni redko, da sodniki - na začetku sojenja - neformalno spodbujajo stranke, naj najprej preučijo možnosti poravnave ali se obrnejo na mediatorje.

RAZLIČNO

Zanimivosti

Ali obstajajo kakšne posebej zanimive značilnosti sistema reševanja sporov, ki niso bile obravnavane v nobenem od prejšnjih vprašanj?

Se ne uporablja.

POSODOBITVE IN TRENDI

Nedavni razvoj dogodkov

Ali obstajajo predlogi za reformo sistema reševanja sporov? Kdaj bodo morebitne reforme začele veljati?

1. januarja 2019 so začele veljati spremembe zakona o izvršbi. Te spremembe zdaj omogočajo dostop do podatkov o tekočih izvršilnih postopkih. Odvetniki in notarji lahko dostopajo do podatkov o izvršilnem sodišču, številki zadeve in znesku dolga, ki je predmet izvršilnega postopka. Podatkovna zbirka je na voljo na spletu, njen namen pa je pomagati morebitnim tožnikom pri ocenjevanju kreditne sposobnosti njihovih potencialnih nasprotnih strank pred začetkom sodnega ali arbitražnega postopka.

Nedavno je bila sprejeta tudi odločba avstrijskega vrhovnega sodišča, ki potrjuje, da se res judicata učinek tuje sodne odločbe uporablja na vseh stopnjah postopkov, ki se vodijo v Avstriji. To je še posebej pomembno, saj je v odločbi pojasnjeno, da učinek res judicata velja tudi za tekoče pritožbene postopke. Avstrijsko vrhovno sodišče je poudarilo, da to velja za obe vprašanji v zvezi z res judicata, in sicer za izključevalnost (ne bis in idem) in zavezujoč učinek tujih sodnih odločb. Poleg tega je avstrijsko vrhovno sodišče pojasnilo, da se prepoved novosti v pritožbenem postopku nanaša le na nova dejstva in nove dokaze, zato pritožbenemu sodišču ne preprečuje, da bi presojalo res judicata učinek nove tuje odločbe.

Koronavirus

Katero zakonodajo za izredne razmere, programe pomoči in druge pobude, značilne za vaše področje prakse, je vaša država uvedla za spopadanje s pandemijo? Ali so bili zaradi obravnavanja teh vprašanj spremenjeni obstoječi vladni programi, zakoni ali predpisi? Katere najboljše prakse so priporočljive za stranke?

Arbitraža

Vlaganje in predložitev

Da bi zagotovili neprekinjenost arbitražnih postopkov v času pandemije, upravni urad Dunajskega mednarodnega arbitražnega centra (VIAC) od začetka leta 2020 deluje na daljavo, njegove storitve za vodenje zadev pa so zaradi uvedbe elektronskega sistema za vodenje zadev v letu 2019 ostale popolnoma operativne. Čeprav se spodbuja elektronska predložitev vsega pisnega gradiva in podporne dokumentacije (v skladu z drugim odstavkom 12. člena Dunajskih pravil za arbitražo in mediacijo 2018 (Dunajska pravila)), so bile stranke izrecno pozvane, da za tožene stranke pošljejo tiskane izvode začetnih dokumentov (v skladu s prvim odstavkom 12. člena Dunajskih pravil). Še vedno velja privzeto pravilo, da se morajo stranke zanašati na obvestilo v tiskani obliki, razen če se njegovo posredovanje izkaže za nepraktično ali ga ni mogoče zagotoviti v razumnem roku.

Obravnave na daljavo in osebne obravnave

Kot odziv na uredbe na državni ravni je VIAC junija 2020 objavil Praktični kontrolni seznam za obravnave na daljavo, ki arbitrom in strankam ponuja obširne smernice pri določanju razumnosti in primernosti takšnih postopkov. Protokol zagotavlja celovit pregled možnih ukrepov, ki jih je treba uporabiti v zvezi z:

• ugotavljanje izvedljivosti obravnav na daljavo: dejavniki, ki jih je treba upoštevati, so na primer časovni pasovi, dostop do tehnologije, lokacija in število udeleženih strank, trajanje in narava obravnave;
• izbiro ustrezne platforme za obravnavo na daljavo in sprejetje ustreznih pripravljalnih ukrepov pred obravnavo: čeprav Protokol daje sodišču precejšnjo diskrecijsko pravico pri vodenju arbitraže, mora to storiti na učinkovit in stroškovno ugoden način (v skladu s členom 28 Dunajskih pravil) ter pri tem upoštevati temeljna načela, kot je pravica strank do zaslišanja. Priporoča tudi organizacijo konference pred zaslišanjem ter opisuje upravne in tehnične dejavnike, ki jih je treba vnaprej preučiti (npr. etiketa zaslišanja, varnost podatkov, snemanje, stroški in ureditev prostora), ter
• vzpostavitev in zagotavljanje skladnosti s protokolom o obravnavi na daljavo: za razliko od Dunajskih pravil, ki ne govorijo o "dopustnosti izvedbe obravnav na daljavo" in zahtevajo "ustno obravnavo" le na izrecno zahtevo stranke, Protokol potrjuje, da so te določbe izpolnjene, če navedene obravnave strankam omogočajo ustno predstavitev zadeve (stran 2 Praktičnega kontrolnega seznama za obravnave na daljavo).

Glede na to, da Protokol ni niti izčrpen niti zavezujoč, je splošno uporaben in se lahko uporablja za arbitražne postopke, ki jih vodi katera koli arbitražna institucija. Ne glede na ta razvoj je od 30. maja 2020 ponovno dovoljeno, da fizične obravnave potekajo v prostorih VIAC pod posebnimi pogoji in z omejeno razpoložljivostjo.

Sodni postopki

Sodni postopki

Avstrijski parlament je od začetka krize covid-19 in kot odziv na poznejše izvajanje strogih ukrepov za zaprtje, ki so začeli veljati 16. marca 2020, uvedel več zakonodajnih svežnjev za obravnavo njenega vpliva na pravosodni sistem. Sprejetje COVID-19-JuBG je povzročilo prekinitev večine postopkovnih rokov in odpoved ali preložitev praktično vseh ustnih obravnav. V skladu z novo objavljenimi pravili je bila dostopnost sodnih stavb bistveno omejena, izvršilni ukrepi pa so bili omejeni na tiste, ki so nujni in potrebni za urejeno delovanje pravosodja. Po zamenjavi teh vladnih odredb z manj omejevalnimi ukrepi po 30. aprilu 2020 so se ustne obravnave nadaljevale maja 2020, medtem ko sta se povpraševanje po videokonferenčni tehniki in njena uporaba od takrat nenehno povečevala.

Videokonference

Uporaba videokonferenc v avstrijskih postopkih, čeprav ni nova, je bila doslej omejena na primere, ki so izpolnjevali posebne pogoje (člen 277 avstrijskega zakonika o civilnem postopku; vključno z nezmožnostjo strank, da bi potovale). V prizadevanjih za lažje nadaljevanje in delovanje civilnih postopkov na daljavo je omenjeni pravilnik razširil predhodna prizadevanja za digitalizacijo in omogočil, da se celotne obravnave izvajajo prek videokonferenčne tehnologije (velja do konca leta 2020), pod pogojem, da

• je mogoče zagotoviti dostop do ustrezne komunikacijske tehnologije (oddelek 3 Abs 1 Z 1 1. COVID-19-JuBG; upoštevajte, da se lahko postopki izvršbe in insolventnosti še vedno izvajajo prek videokonference brez soglasja strank, razen kadar ni potrebnih tehničnih sredstev za sodelovanje);
• stranke vzajemno soglašajo z uporabo navedene tehnologije, kar se šteje za dano, če temu ne ugovarjajo v razumnem roku, ki ga določi sodišče (oddelek 3 Abs 1 Z 1 1. COVID-19-JuBG), in
• stranke lahko potrdijo, da obstaja povečano tveganje za zdravje tako njih samih kot tudi posameznikov, s katerimi so v nujnih zasebnih in poklicnih stikih (oddelek 3 Abs 2 COVID-19-JuBG).

Video obravnave se sklicujejo v sodni dvorani in ostanejo odprte za javnost ob upoštevanju varnostnih ukrepov (pravila o medosebni razdalji, zaščitne maske in ščiti v sodnih stavbah, omejena uporaba dvigal, odčitavanje temperature). Spletno sodelovanje oseb, ki niso stranke, na teh obravnavah ni predvideno. Določitev primernosti uporabe videokonferenčne tehnologije je trenutno izključno v pristojnosti sodišča (dodeljeni sodnik mora preučiti, kateri ukrepi so morda potrebni glede na tveganje za zdravje in v kolikšni meri je mogoče zagotoviti njihovo izvajanje). S prelomno odločbo (dok. 18 ONc 3/20s) avstrijskega vrhovnega sodišča, izdano 23. julija 2020, so bili obravnavani pomisleki v zvezi z dopustnostjo videokonferenčnih obravnav na daljavo v okviru izpodbojnih postopkov. Poleg tega, da je ponudila praktične smernice za zagotovitev spoštovanja načel poštenega sojenja, je z določitvijo, da takšna zaslišanja ne povzročajo kršitev temeljnih pravic strank (pravica do zaslišanja in enake obravnave) niti niso razlog za izpodbijanje razsodišč ali razveljavitev arbitražnih odločb, vzpostavila precedens.

Pandemija covid-19 je nedvomno spremenila obstoječe arbitražne in sodne prakse in jih bo spreminjala še naprej. Stranke naj zato pripravijo načrt za nepredvidljive razmere in ocenijo nove izvedljive možnosti za hitro in učinkovito reševanje čezmejnih sporov. Vredno je razmisliti o naslednjih metodah:

• preložitev osebnih obravnav;
• omogočanje rešitve spora "na papirju";
• preučitev možnosti, da se celoten zahtevek ali njegov del reši z arbitražo;
• izvajanje obravnav na daljavo in ocenjevanje prednosti, povezanih z uporabo videokonferenčne tehnologije, ter
• pregled obstoječih poslovnih sporazumov za:
  • ugotavljanje, ali je mogoče ohraniti pogodbene obveznosti in zmanjšati škodo;
  • preučitev možnosti uporabe drugih pravnih sredstev iz pogodbe (garancija, napake, določbe o prenosu tveganja itd.);
  • oceniti, ali prekinitve poslovanja in izgube, ki so posledica vladnih omejitev, ki jih je določila vlada, dajejo pravico do odškodnine na podlagi višje sile ali izrednih odpovednih klavzul, ter
  • ugotoviti, ali se uporabljajo mednarodne pogodbe o naložbah.