logoIlo

Mnenje vrhovnega sodišča o ugotovitvenih sodbah

Avtor: Klaus Oblin

Vrhovno sodišče se je pred kratkim ukvarjalo z vprašanji v zvezi z ugotovitvenimi sodbami. Na primer, ali lahko sodišče pri odločanju o zastaranju preprosto izhaja iz predpostavke, da dejanska podlaga za zahtevek obstaja? Poleg tega ali lahko sodišče izda ugotovitveno odločbo o obstoju pravice, čeprav je ta odvisna od izpolnitve pogoja?

Začasna sodba o zastaranju

Člen 393a zakona o civilnem postopku določa, da če stranka ugovarja zastaranje, lahko sodišče - na lastno pobudo ali na zahtevo - o tem ugovoru odloči s sodbo, razen če je treba zahtevek iz tega razloga zavrniti. Ta določba je začela veljati maja 2011.

Vrhovno sodišče je 24. aprila 2012 izdalo odločbo(1) v katerem je odločilo, da člen 393a sodišču omogoča izdajo začasne sodbe o (zanikanem) zastaranju. Takšna odločba ocenjuje le morebitno, ne pa tudi obstoječega zastaranja, in se lahko izpodbija, preden se začne potencialno obsežen dokazni postopek o dejanski podlagi.

Takšna začasna sodba ne izključuje možnosti, da se zahtevek pozneje zavrne zaradi pomanjkanja dokazov. Narava začasne sodbe o zastaranju je takšna, da je za ločeno preučitev morebitnega zastaranja terjatve, katere dejanska podlaga še ni gotova, potrebna predhodna predpostavka, da obstaja veljavna podlaga za terjatev.

Ugotovitvene sodbe o pogojnih zahtevkih

Člen 228 zakona določa, da lahko tožnik zahteva sodno odločbo, s katero se ugotovi, da določena pravica ali pravno razmerje obstaja ali ne obstaja, ali s katero se prizna verodostojnost listine ali njeno pomanjkanje, če ima tožnik pravni interes, da se tako pravno razmerje ali pravica ali verodostojnost listine v kratkem ugotovi s sodno odločbo.

V drugi odločbi(2) je vrhovno sodišče preučilo zahteve glede pravnega interesa za ugotovitveno sodbo v povezavi s pogojnimi pravicami. Zahteva po pravnem interesu je izpolnjena, če obstaja objektivna negotovost glede obstoja ali obsega terjatve, ki jo je mogoče odpraviti z zavezujočim učinkom ugotovitvene sodbe. Pravni interes se predpostavlja tudi, kadar se izpodbija obstoj sporne pravice, zaradi česar obstaja dejanska negotovost. To velja zlasti, kadar je negotovost posledica ravnanja tožene stranke.

Poleg tega je za dokazovanje ločenega pravnega interesa za ugotovitveno sodbo dovolj, da tožnik dokaže omejenost svojih dejanj, bodisi pravnih bodisi poslovnih. Če je področje uporabe sporazuma o poravnavi nejasno in dopušča možnost razlage, se takšna omejenost domneva.

Pogojne pravice je mogoče ugotoviti z ugotovitveno sodbo le, če so vsa dejstva, na podlagi katerih so nastale pravice, gotova in le pravilno in natančno opredeljen pogoj še ni izpolnjen. V obravnavani zadevi je sodišče odločilo, da zahtevanega uradnega dovoljenja (glede premestitve vrat in vključitve prostora za temi vrati v objekt) ni mogoče opredeliti kot nezadostno pravilno in natančno opredelitev.

Končne opombe

(1) 2 Ob 63/12.

(2) 9 Ob 46/11x.