logotip icgl

Arbitraža med vlagatelji in državo 2020

1. Pogodbe: Trenutno stanje in prihodnji razvoj

1.1 Katere dvostranske in večstranske pogodbe in trgovinske sporazume je ratificirala vaša jurisdikcija?

Avstrija je doslej podpisala in ratificirala 69 dvostranskih sporazumov o naložbah, od tega trenutno veljajo dvostranski sporazumi o naložbah z naslednjimi 60 državami: Albanija, Alžirija, Argentina, Armenija, Azerbajdžan, Bangladeš, Belorusija, Belize, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Čile, Kitajska, Hrvaška, Kuba, Češka, Egipt, Estonija, Etiopija, Gruzija, Gvatemala, Hongkong, Madžarska, Iran, Jordanija, Kazahstan, Kosovo, Kuvajt, Kirgizistan, Latvija, Libanon, Libija; Litva; Makedonija; Malezija; Malta; Mehika; Moldavija; Mongolija; Črna gora; Maroko; Namibija; Oman; Paragvaj; Filipini; Poljska; Romunija; Rusija; Savdska Arabija; Srbija; Slovaška; Slovenija; Južna Koreja; Tadžikistan; Tunizija; Turčija; Ukrajina; Združeni arabski emirati; Uzbekistan; Vietnam in Jemen.

Pogodba o delovanju Evropske unije ("PDEU") je začela veljati 1. decembra 2009 in določa pristojnost Evropske unije ("EU") na področju neposrednih naložb. Na podlagi prenesene pristojnosti sta Evropski parlament in Svet EU sprejela Uredbo 1219/2012, v skladu s katero obstoječi dvostranski investicijski sporazumi ostanejo veljavni, če jih odobri Evropska komisija po "oceno, ali ena ali več njihovih določb predstavlja resno oviro za pogajanja o dvostranskih sporazumih o naložbah s tretjimi državami ali za njihovo sklenitev s strani Unije" (Uredba 1219/2012, člen 5). Evropska komisija je nadalje sprožila postopek za ugotavljanje kršitev v zvezi z 12 dvostranskimi investicijskimi sporazumi med državami članicami EU, ki jih je podpisala in ratificirala Avstrija.

Avstrija je Pogodbo o energetski listini podpisala leta 1994, uradno pa jo je ratificirala leta 1997.

Za Avstrijo kot državo članico EU veljajo različni trgovinski sporazumi in pogodbe z določbami o naložbah.

1.2 Katere dvostranske in večstranske pogodbe in trgovinske sporazume je vaša jurisdikcija podpisala in jih še ni ratificirala? Zakaj še niso bili ratificirani?

Dvostranski investicijski sporazumi, podpisani z Zimbabvejem (2000), Kambodžo (2004) in Nigerijo (2013), še niso začeli veljati.

Najpomembnejši sporazum, ki čaka na ratifikacijo v nacionalnih parlamentih držav članic EU, je celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado ("CETA"), ki začasno velja od 21. septembra 2017: Sodišče Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče EU) je mehanizem za reševanje sporov med vlagatelji in državo, zapisan v sporazumu CETA, razglasilo za združljivega s pravom EU (Mnenje 1/17 ("CETA"), EU:C:2019:341).

Države članice, vključno z Avstrijo, strogo preučujejo trgovinske sporazume, o katerih se pogajajo na ravni EU. Sklepamo lahko, da so področje uporabe in mehanizmi za reševanje sporov, določeni v navedenih trgovinskih sporazumih, predmet nenehnih pravnih in političnih razprav.

Celovit pregled stanja sporazumov o prosti trgovini, o katerih se je EU pogajala, je na voljo na spletni strani: https:// trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2006/december/tradoc_118238.pdf.

1.3 Ali vaši dvostranski pravni sporazumi temeljijo na vzorčnem dvostranskem pravnem sporazumu? Katere so ključne določbe tega vzorčnega BIT?

Avstrija ima vzorčni BIT, sprejet leta 2008 ("vzorčni BIT"). Vendar pa je treba opozoriti, da je Avstrija podpisala in ratificirala večinoma pred najnovejšo različico vzorčnega dvostranskega sporazuma o investicijah. Prav tako je težko oceniti, kakšen vpliv bi lahko imel najnovejši vzorčni dvostranski sporazum o investicijah v prihodnosti.

Primerljiva analiza dvostranskih sporazumov o investicijah, podpisanih po uvedbi avstrijskega vzorčnega dvostranskega sporazuma o investicijah, kaže na pomanjkanje enotnosti. Po eni strani so bili sporazumi o naložbah s Tadžikistanom in Kosovom oblikovani strogo v skladu z vzorčnim dvostranskim investicijskim sporazumom. Nasprotno pa so bile v istovrstnih sporazumih s Kirgizijo in Kazahstanom v nekaterih pomembnih vidikih uvedene spremembe vzorčnega dvostranskega investicijskega sporazuma.

Poleg tega določbe o zaščiti naložb pogosto postajajo del trgovinskih sporazumov EU s tretjimi državami, kar omejuje namen, predviden za vzorčni dvostranski sporazum o investicijah.

Kar zadeva vsebino vzorčnega dvostranskega sporazuma o investicijah, je Avstrija zagotovo predstavila jedrnato, funkcionalno in napredno platformo za uspešno zaščito tujih naložb. Ključne določbe zagotavljajo:

a. enaka obravnava tujih vlagateljev v primerjavi z (i) nacionalnimi vlagatelji in/ali (ii) vlagatelji iz tretjih držav;

b. obveznost poštene obravnave v skladu s standardi mednarodnega prava (strogo urejena razlastitev; plačila v okviru naložbe morajo biti izvedena brez omejitev, itd..); in

c. učinkovito reševanje sporov pred: (i) nacionalnimi sodišči; (ii) Mednarodnim centrom za reševanje investicijskih sporov ("ICSID"); (iii) edinim arbitrom ali arbitrom, ki je ad hoc arbitražno sodišče, ustanovljeno v skladu z arbitražnimi pravili Komisije Združenih narodov za mednarodno trgovinsko pravo ("UNCITRAL"); in (iv) arbiter posameznik ali ad hoc sodišče v skladu s pravili arbitraže Mednarodne trgovinske zbornice ("ICC").

Dodatne posebnosti vzorčnega dvostranskega sporazuma o investicijah vključujejo značilne opredelitve pojmov "vlagatelj" in "naložba" ter precej obsežno krovno klavzulo. Komentar, v katerem so podrobneje obravnavani pomembni vidiki vzorčnega dvostranskega sporazuma o investicijah, je priročno dostopen na spletu: (hiperpovezava).

1.4 Ali vaša jurisdikcija objavlja diplomatske note, izmenjane z drugimi državami v zvezi z njenimi pogodbami, vključno z novimi državami ali državami naslednicami?

Redek primer izmenjave diplomatskih not zaradi določitve predvidenega pomena dvostranskega sporazuma o investicijah se nanaša na dvostranski sporazum o investicijah, sklenjen s Paragvajem, ki je na voljo v elektronski obliki pod (hiperpovezava).

1.5 Ali vlada objavlja uradne komentarje o predvidenem pomenu klavzul pogodb ali trgovinskih sporazumov?

Vsa razpoložljiva podporna gradiva za vse mednarodne pogodbe, ki jih je ratificiral parlament Republike Avstrije, so uradno dostopna v elektronski obliki pod (hiperpovezava). Zvezno ministrstvo za digitalne in gospodarske zadeve sicer na svojem spletišču objavi nemške različice ratificiranih dvostranskih sporazumov o investicijah s spremljajočimi instrumenti za pregled in javni nadzor. (hiperpovezava). Angleške različice in po potrebi prevodi v druge jezike so na voljo pod (hiperpovezava).

2. Pravni okviri

2.1 Ali je vaša jurisdikcija pogodbenica (1) Newyorške konvencije, (2) Washingtonske konvencije in/ali (3) Mauritiuske konvencije?

Avstrija je 2. maja 1961 postala pogodbenica Konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb ("Newyorška konvencija"). Newyorška konvencija se za Avstrijo uporablja neomejeno, saj je bil prvotni pridržek o vzajemnosti umaknjen leta 1988.

Konvencija o reševanju investicijskih sporov med državami in državljani drugih držav ("Konvencija ICSID") je bila ratificirana 25. maja 1971, za Avstrijo pa je začela veljati 24. junija 1971.

Avstrija ni pogodbenica Konvencije Združenih narodov o preglednosti pri arbitražnih postopkih med vlagatelji in državo na podlagi pogodb ("Mavricijska konvencija").

2.2 Ali ima vaša jurisdikcija tudi zakon o naložbah? Če je, katere so njegove ključne vsebinske določbe in določbe o reševanju sporov? 

Avstrija nima posebnega zakona o (tujih) naložbah.

2.3 Ali vaša jurisdikcija zahteva formalni sprejem tuje naložbe? Če je tako, katere so ustrezne zahteve in kje so vsebovane?

Uradni sprejem tuje naložbe na splošno ni potreben. Vendar se lahko začnejo uporabljati nekateri nediskriminatorni nacionalni ukrepi in ukrepi EU (npr. pri pridobivanju nepremičnin, protimonopolnih ukrepih, v energetskem sektorju, javni varnosti in redu, itd..).

3. Nedavne pomembne spremembe in razprave

3.1 Kateri so bili v zadnjih letih ključni primeri v zvezi z razlago pogodb v vaši jurisdikciji?

V skladu s prelomno zadevo avstrijskega vrhovnega sodišča (3 Nd 506/97) je treba večnacionalne sporazume obravnavati z vidika mednarodne uporabe. Mednarodni sporazum izgubi svoj pomen in učinkovitost, če bi se njegova pravila razlagala izključno na nacionalni ravni. Zato razlaga posameznih elementov besedila ne sme temeljiti izključno na pomenu nacionalnega pravnega jezika. Raje je treba preveriti, ali so pogodbenice te dele besedila namenoma sprejele ob upoštevanju posebnih nacionalnih tradicij.

OGH je nadalje navedel, da namen enotnega prava zahteva, da se mednarodna pravna enotnost vrednoti višje kot nemotena vključitev v nacionalni pravni red. Čeprav se je treba sistemskim prelomom z avtonomnim civilnim pravom izogibati, kolikor je to praktično mogoče, jih je treba po potrebi sprejeti v okviru mednarodne enotnosti. Sistemska razlaga je tako omejena na mednarodni okvir.

3.2 Ali je vaša jurisdikcija navedla svojo politiko glede arbitraže med vlagatelji in državo?

Avstrijska vlada še ni objavila nobene izkristalizirane politike glede arbitraže med vlagatelji in državo.

Zvezno ministrstvo za digitalne in gospodarske zadeve je v splošnem stališču, ki ni povezano z nobenim konkretnim naložbenim sporom, navedlo, da je vlada odprta za zavezujočo mednarodno arbitražo kot ustrezno alternativo nacionalnim sodiščem pri reševanju sporov na podlagi veljavnih dvostranskih investicijskih sporazumov.

Ne glede na navedeno je Avstrija podpisala "Izjavo predstavnikov vlad držav članic o pravnih posledicah sodbe Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Achmea in o zaščiti naložb v Evropski uniji" z dne 15. januarja 2019 ("izjava"). V skladu z Izjavo:

  • "Vse klavzule o arbitraži med vlagatelji in državo, ki jih vsebujejo dvostranski sporazumi o naložbah, sklenjeni med državami članicami, so v nasprotju s pravom EU in se zato ne uporabljajo.";
  • Te arbitražne klavzule "ne povzročajo učinkov, vključno z določbami, ki zagotavljajo podaljšano zaščito naložb, izvedenih pred prenehanjem, za nadaljnje obdobje (tako imenovane klavzule o prenehanju veljavnosti ali dedovanju)"; in
  • "Arbitražno sodišče, ustanovljeno na podlagi arbitražnih klavzul med vlagatelji in državo, ni pristojno, ker država članica, ki je pogodbenica osnovne dvostranske naložbene pogodbe, ni veljavno ponudila arbitražo."

Avstrija se je skupaj z drugimi državami podpisnicami zavezala, da bo do 6. decembra 2019 "z mnogostransko pogodbo ali, če je to vzajemno priznano kot primernejše, z dvostransko pogodbo prekinila vse dvostranske sporazume o naložbah, ki so jih sklenile med seboj". Združljivost takega ukrepa z mednarodnim javnim pravom ostaja predmet pravne razprave.

3.3 Kako so vprašanja, kot so korupcija, preglednost, največje ugodnosti, posredne naložbe, podnebne spremembe itd., obravnavana ali predvidena za obravnavo v pogodbah vaše jurisdikcije?

1. Korupcija:

Vprašanje korupcije ni enotno obravnavano v veljavnih pravnih instrumentih. V preambuli vzorčnega dvostranskega sporazuma o investicijah je poudarjeno, da "nujnost, da vse vlade in civilni akterji spoštujejo protikorupcijska prizadevanja ZN in OECD, predvsem Konvencijo ZN proti korupciji (2003).". Podobne določbe vsebujejo tudi preambule sporazumov, ki so bili podpisani s Kazahstanom, Kirgizijo, Tadžikistanom in Nigerijo.

Primer določbe pred modelnim sporazumom BIT, ki v omejeni obliki obravnava vprašanje korupcije, je lahko člen 25(1)(c) uzbekistanskega sporazuma BIT, ki uvaja korupcijo kot razlog za razveljavitev arbitražne odločbe, če je dokazano, da "s strani člana sodišča ali osebe, ki zagotavlja odločilno strokovno znanje ali dokaze".

2. Preglednost:

Vprašanje preglednosti je obravnavano v členu 6 vzorčnega dvostranskega sporazuma o investicijah. Ta določba uvaja obveznosti takojšnjega ukrepanja: (i) objave vseh instrumentov, ki lahko vplivajo na delovanje BIT, in (ii) odgovora na zahteve po informacijah. Pomembna omejitev zgoraj navedenega je določena, kolikor se odpravi obvezen dostop do "informacije o določenih vlagateljih ali naložbah, katerih razkritje bi oviralo kazenski pregon".

Trenutno veljavni dvostranski sporazumi o investicijah uporabljajo nekoliko nasprotne pristope k pravilom vzorčnega dvostranskega sporazuma o investicijah glede preglednosti. Medtem ko precejšnje število sporazumov vsebuje besedilo, ki ustreza zgoraj navedenemu (npr. dvostranski investicijski sporazumi, sklenjeni z Armenijo, Azerbajdžanom, Bangladešem, itd..), prav tako očitno število pa jih je brez posebne klavzule o preglednosti (npr. dvostranski sporazumi o investicijah, sklenjeni z Belorusijo, Bolgarijo, itd..). Tretja skupina dvostranskih sporazumov o investicijah vključuje pravila o preglednosti s precejšnjimi popravki (glej, npr. člen 4 iranskega BIT, člen 3 kuvajtskega BIT in člen 3 libijskega BIT, itd..).

3. Klavzula o državi z največjimi ugodnostmi:

Člen 3(3) Model BIT določa, da "vsaka pogodbenica vlagateljem druge pogodbenice in njihovim naložbam ali donosom zagotavlja obravnavo, ki ni manj ugodna od tiste, ki jo zagotavlja svojim vlagateljem in njihovim naložbam ali vlagateljem katere koli tretje države". Zaščita je zagotovljena za "upravljanje, obratovanje, vzdrževanje, uporaba, uživanje, prodaja in likvidacija ter reševanje sporov v zvezi z njihovimi naložbami ali donosi, kar je za vlagatelja ugodnejše". (Nekatere predmodelne ITS (npr. z Belorusijo, Hongkongom, Indijo, Malezijo, Črno goro, Srbijo, itd..) ne vsebujejo določenega seznama zaščitenih naložbenih ukrepov.)

4. Posredne naložbe:

Model BIT zajema neposredne in posredne naložbe. Vendar imajo nekateri predmodelni sporazumi o investicijah strožje opredelitve "naložb" in morda ne zajemajo posrednih naložb (glej .na primer dvostranski sporazum o investicijah, sklenjen z Iranom).

5. Varstvo okolja:

V preambuli vzorčnega dvostranskega sporazuma o partnerstvu je obravnavano vprašanje varstva okolja, saj je določeno, da države pogodbenice:

  • so zavezani zastavljenim ciljem na način, ki je skladen z varstvom okolja, in
  • priznavajo načela Globalnega dogovora ZN in da "so sporazumi o naložbah in večstranski sporazumi o varstvu okolja [...] namenjeni spodbujanju globalnega trajnostnega razvoja in da je treba morebitna neskladja odpraviti brez omilitve standardov varstva".

Predmodelni dvostranski sporazumi o investicijah na splošno nimajo podobnih določb, ki bi bile vključene v njihove preambule. V nasprotju s to splošno ugotovitvijo so preambule postmodelnih BIT, podpisanih z Nigerijo in Tadžikistanom, podobne vzorčnim BIT in le preambule BIT s Kazahstanom in Kirgizijo so v tej točki manj obsežne kot vzorčni BIT.

Kar zadeva telo vzorčnega BIT, člen 4 izrecno navaja, da "[t]Pogodbenice priznavajo, da je neprimerno spodbujati naložbe s slabitvijo domače okoljske zakonodaje.". Podobno velja tudi za postmodelne dvostranske sporazume o investicijah.

Člen 7(4) vzorčnega BIT določa, da "nediskriminatorni ukrepi pogodbenice, ki so oblikovani in se uporabljajo za zaščito legitimnih ciljev javne blaginje, kot je okolje, ne pomenijo posredne razlastitve". Poleg dvostranskega investicijskega sporazuma, sklenjenega s Kazahstanom, vsebujejo primerljivo določbo tudi drugi dvostranski investicijski sporazumi po modelu.

Primer določbe predmodelnega BTU, ki upošteva varstvo okolja, je člen 3(4) BTU, sklenjenega s Kuvajtom, ki določa: "za naložbe v državi pogodbenici gostiteljici ne veljajo dodatne izvedbene zahteve, ki bi lahko ovirale ali omejevale njihovo širitev ali vzdrževanje na način, ki bi negativno vplival na njihovo sposobnost preživetja ali jo oviral, razen če se take zahteve štejejo za nujne zaradi [...] okolje [...]."

3.4 Ali je vaša jurisdikcija odpovedala kateri koli dvostranski sporazum o investicijah ali podoben sporazum? Katere? Zakaj?

Avstrija še ni enostransko odpovedala nobenega dvostranskega sporazuma o partnerstvu.

Poudariti pa je treba, da so končni učinki prenosa pristojnosti na področju neposrednih naložb na EU (glej . Vprašanje 3.2 zgoraj) je treba še določiti.

4. Trendi v primeru

4.1 V katere primere med vlagatelji in državo, če sploh, je bila vključena vaša jurisdikcija? 

Na dan te objave je Avstrija aktivno sodelovala v eni sami javno znani arbitraži med vlagateljem in državo: B.V. Belegging-Maatschappij "Far East" proti Republiki Avstriji (Zadeva ICSID št. ARB/15/32).

Postopek se je začel julija 2015 na podlagi dvostranskega sporazuma o investicijah, ki ga je Avstrija z Malto sklenila leta 2002 (v veljavi od marca 2004). Vlagatelj v postopku je trdil, da je Avstrija: (i) uvedla samovoljne, nerazumne in/ali diskriminatorne ukrepe; (ii) odrekla popolno zaščito in varnost; (iii) kršila veljavne prepovedi neposredne in posredne razlastitve ter (iv) odrekla pošteno in pravično obravnavo.

Arbitražno sodišče je oktobra 2017 zavrnilo zahtevke iz razlogov pristojnosti po obravnavi zadeve, ki se je pojavila marca istega leta.

4.2 Kakšen odnos je vaša jurisdikcija zavzela do izvrševanja odločb, ki so bile izdane proti njej?

Ne velja (glej vprašanje 4.1 zgoraj).

4.3 Ali je vaša jurisdikcija v zvezi z zadevami ICSID zahtevala postopek za razveljavitev? Če da, na kakšni podlagi?

Ne velja (glej vprašanje 4.1 zgoraj).

4.4 Ali je prišlo do kakšnega satelitskega sodnega spora v zvezi z materialnimi terjatvami ali ob izvršbi?

Ne velja (glej vprašanje 4.1 zgoraj).

4.5 Ali je iz vloženih zadev mogoče razbrati kakšne skupne trende ali teme, tako glede osnovnih zahtevkov kot glede izvrševanja ali razveljavitve?

Ne velja (glej vprašanje 4.1 zgoraj).

5. Financiranje

5.1 Ali vaša jurisdikcija dovoljuje financiranje zahtevkov vlagatelja in države?

Avstrijski zakonodajalci še niso sprejeli nobene zakonodaje, ki bi urejala financiranje tretjih oseb v sodnih in/ali arbitražnih postopkih. Regulativni okvir so tako sprejela sodišča, za katera se zdi, da (na splošno) podpirajo zakonitost financiranja s strani tretjih oseb v postopkih reševanja sporov (glej . vprašanje 5.2 spodaj).

Odprtost do dopustnosti financiranja s strani tretjih oseb v sporih med vlagatelji in državo lahko izhaja tudi iz trgovinskih sporazumov, o katerih se trenutno pogajajo na ravni EU. Na primer, člen 8.26 podrobno preučevanega sporazuma CETA dovoljuje financiranje s strani tretjih oseb le pod pogojem, da se obvezno razkrije "ime in naslov tretjega financerja.".

5.2 Katera novejša sodna praksa, če obstaja, se je na tem področju pojavila v vaši jurisdikciji?

Prelomna odločitev OGH iz februarja 2013 (6 Ob 224/12b) je doslej najbližji vpogled v to, kako avstrijsko najvišje sodišče dojema zakonitost financiranja s strani tretjih oseb.

Zadevno vprašanje, predstavljeno OGH, je bilo v bistvu, ali sporazumi o financiranju s tretjimi osebami kršijo pactum de quota litis prepoved iz člena 879(2) avstrijskega civilnega zakonika ("ABGB"). Čeprav se je OGH vzdržal odločitve o tem, je sklenil, da obstoj sporazuma o financiranju s tretjimi osebami ne sme vplivati na položaj stranke v postopku, tudi če bi bilo ugotovljeno, da takšen sporazum krši pactum de quota litis pravilo.

Odločitev sodišča OGH se je na splošno razlagala kot potrditev zakonitosti financiranja s strani tretjih oseb ne le v nacionalnih sodnih postopkih, temveč tudi v mednarodni arbitraži.

5.3 Ali je v vaši pristojnosti veliko sredstev za financiranje sodnih postopkov/arbitraže?

Zanimanje avstrijskega trga za financiranje s strani tretjih oseb se je v zadnjih nekaj letih vztrajno povečevalo. Zlasti v mednarodnih arbitražnih postopkih stranke v sporu običajno skrbno preučujejo prednosti in slabosti financiranja pri zavarovanju svojih zahtevkov. Spori med vlagatelji in državo niso izjema. Kot tradicionalno uveljavljeno arbitražno središče, ki ga zajema politična nevtralnost, prizadeti vlagatelji po vsem svetu močno razmišljajo o uporabi storitev vodilnih avstrijskih praks ne glede na to, ali so zahtevki kakor koli povezani z Avstrijo ali ne. Glede na naravo zahtevkov, ki naj bi se tako vložili, se s specializiranimi institucijami v tujini vedno znova sklepajo sporazumi o financiranju s tretjimi osebami.

6. Odnos med mednarodnimi tribunali in domačimi sodišči

6.1 Ali lahko sodišča pregledujejo kazenske preiskave in sodbe domačih sodišč?

Po ustaljenem pravilu avstrijskega prava je pravna moč končno kazensko obsodbo je treba razumeti tako, da morata obsojenec in tretja oseba sprejeti sodbo. Tako v poznejšem pravnem sporu nobena oseba ne sme trditi, da ni storila dejanja, za katero je bila obsojena, ne glede na to, ali je bila nasprotna stranka v poznejšem postopku kakor koli udeležena v kazenskem postopku.

Ob upoštevanju navedenega imajo mednarodna sodišča lahko precej omejena pooblastila za ocenjevanje učinki kazenske obsodbe in/ali preiskave kot (ugotovljenega) dejstva v nasprotju z vsemi veljavnimi obveznostmi države glede na vlagatelji po zakonu.

6.2 Ali so nacionalna sodišča pristojna za obravnavo postopkovnih vprašanj, ki izhajajo iz arbitraže?

Posredovanje nacionalnih sodišč je odvisno od določitve zadevnega sedeža in izbranih arbitražnih pravil. Na splošno lahko nacionalna sodišča v arbitražnih postopkih, ki niso v pristojnosti ICSID, posredujejo v arbitražnih postopkih s sedežem v Avstriji, če je to izrecno določeno v avstrijskem zakoniku o civilnem postopku ("ZPO"). Razlikujemo dve skupini dopustnega obravnavanja procesnih vprašanj, ki izhajajo iz arbitraže, s strani nacionalnih sodišč:

a. Na podlagi predhodne zahteve arbitražnega sodišča:

  • izvršitev začasne odredbe, ki jo izda arbitražno sodišče (člen 593 ZPO); ali
  • izvajanje sodnih dejanj, za katera arbitražno sodišče ni pristojno (npr. prisiliti priče, da se udeležijo postopka, odrediti razkritje dokumentov, itd..), vključno z zaprosilom za izvedbo takih dejanj pri tujih sodiščih in organih (člen 602 ZPO).

b. Ob upoštevanju posebnih postopkovnih pooblastil, ki izhajajo iz ZPO:

  • izdajo začasnih ukrepov (člen 585 ZPO);
  • imenovanje arbitrov (člen 587 ZPO; glej . vprašanje 6.7 spodaj); ali
  • odločanje o ugovoru arbitra (člen 589 ZPO).

6.3 Katera zakonodaja ureja izvrševanje arbitražnih postopkov?

Avstrija je pogodbenica newyorške konvencije in konvencije ICSID (glej . vprašanje 2.1 zgoraj). Kljub temu sta oba mednarodna instrumenta (glej . Člen III in nadaljnji. Newyorška konvencija; člen 54 in nadaljnji. Konvencija ICSID) se za ustrezno izvajanje sklicuje na nacionalna postopkovna pravila.

Avstrijski zakonodajalci jasno razlikujejo med pravili o izvrševanju domačih (tj.. izdane v arbitražnem postopku z dogovorjenim sedežem arbitraže v Avstriji) in v tujini (tj. izdane v arbitražnih postopkih z dogovorjenim sedežem arbitraže zunaj Avstrije) arbitražne odločbe.

V prvem primeru člen 1 avstrijskega zakona o izvršbi ("EO") določa, da se lahko domače odločbe, zoper katere se ni mogoče pritožiti (vključno s poravnalnimi sporazumi), izvršijo neposredno, saj po svoji naravi dajejo izvršilne naslove.

V nasprotju z zgoraj navedenim je naslov III EO (oddelek 403 in naslednje.) zahteva formalno priznanje tujih arbitražnih odločb pred domačo izvršitvijo, razen če bi bilo treba odločbe izvršiti brez predhodne ločene razglasitve izvršljivosti na podlagi (i) veljavnega mednarodnega sporazuma (npr. pogodb z veljavno obveznostjo vzajemnosti pri priznavanju in izvrševanju) ali (ii) akta Evropske unije.

6.4 V kolikšni meri obstajajo zakoni, ki določajo imuniteto arbitra?

Avstrijsko veljavno pravo daje prednost konceptu pravne odgovornosti pred absolutno imuniteto arbitrov. Člen 594(4) ZPO v zvezi s tem jasno določa, da "[a]a arbiter, ki svoje obveznosti, ki izhaja iz sprejetja imenovanja, ne izpolni sploh ali pravočasno, je strankam odgovoren za vso škodo, ki jo je povzročil s svojo neupravičeno zavrnitvijo ali zamudo".

6.5 Ali obstajajo kakšne omejitve avtonomije strank pri izbiri arbitrov?

Avtonomija strank pri izbiri arbitrov ni izrecno omejena. Kljub temu je treba poudariti, da splošno sprejeta razlaga člena 587 ZPO dovoljuje le imenovanje fizičnih oseb za arbitre. Poleg tega aktivni avstrijski sodniki ne smejo delovati kot arbitri.

6.6 Ali obstaja privzeti postopek, če način izbire arbitrov, ki sta ga izbrali stranki, ni uspešen?

Da. V skladu s členom 587(3) ZPO, če dogovorjena metoda strank za izbiro arbitrov ni uspešna zaradi enega od naštetih razlogov, "vsaka stranka lahko od sodišča zahteva potrebno imenovanje, razen če dogovorjeni postopek imenovanja določa druga sredstva za zagotovitev imenovanja".

V izogib dvomu je v primeru, da stranki ne dosežeta dogovora o postopku imenovanja na začetku, veljavni privzeti postopek imenovanja izrecno določen v členu 587(2) ZPO.

6.7 Ali lahko domače sodišče posreduje pri izbiri arbitrov?

Domača sodišča so lahko povabljena k imenovanju arbitrov v skladu s členom 587(3) ZPO (glej vprašanje 6.6 zgoraj).

7. Priznavanje in izvrševanje

7.1 Katere so pravne zahteve za dodelitev za namene izvršbe?

V skladu s členom IV(1)(a) Newyorške konvencije mora vložnik, ki zahteva priznanje arbitražne odločbe, predložiti izvirnik arbitražne odločbe (ali overjeno kopijo) in izvirnik arbitražnega sporazuma (ali overjeno kopijo). Člen 614(2) ZPO v zvezi s tem odločitev o tem, ali bo od vložnika zahteval predložitev ustreznega arbitražnega sporazuma (ali overjene kopije), prepušča sodnikovi presoji. Ker pristojna okrožna sodišča preverjajo le izpolnjevanje formalnih zahtev, je bilo stališče avstrijskega vrhovnega sodišča glede tega bolj formalistično - zahtevajo preverjanje, ali je ime dolžnika, kot je navedeno v predlogu za dovolitev izvršbe, v skladu z imenom, navedenim v arbitražni odločbi.

Poleg navedenega lahko za arbitražno odločbo velja člen 606 ZPO, ki zahteva, da je arbitražna odločba (i) pisna in (ii) da jo podpišejo arbitri. Če se stranki ne dogovorita, se lahko uporabijo dodatne formalne zahteve.

7.2 Na kakšni podlagi lahko stranka nasprotuje priznanju in izvršitvi arbitražne odločbe?

Avstrijska sodišča ne morejo vsebinsko preverjati arbitražne odločbe. Zoper arbitražno odločbo ni pritožbe. Vendar je mogoče vložiti tožbo za razveljavitev arbitražne razsodbe (tako razsodbe o pristojnosti kot razsodbe o vsebini) iz zelo specifičnih, ozkih razlogov, in sicer

  • arbitražno sodišče je sprejelo ali zavrnilo pristojnost, čeprav ni arbitražnega sporazuma ali veljavnega arbitražnega sporazuma;
  • stranka ni bila sposobna skleniti arbitražnega sporazuma v skladu s pravom, ki se uporablja za to stranko;
  • stranka ni mogla predstaviti svoje zadeve (npr. ni bila ustrezno obveščena o imenovanju arbitra ali arbitražnem postopku);
  • se odločba nanaša na zadevo, ki ni predvidena v arbitražnem sporazumu ali ne spada pod njegove pogoje, ali se nanaša na zadeve, ki presegajo zahtevano sodno varstvo v arbitraži - če take pomanjkljivosti zadevajo ločljiv del odločbe, je treba ta del razveljaviti;
  • sestava arbitražnega sodišča ni bila v skladu s členi 577 do 618 ZPO ali sporazumom strank;
  • arbitražni postopek ni bil v skladu s temeljnimi načeli avstrijskega pravnega sistema (ordre public); in
  • če so izpolnjeni pogoji za ponovno odprtje zadeve domačega sodišča v skladu s členom 530(1) ZPO.

7.3 Kakšno stališče so sprejela vaša domača sodišča glede imunitete države in izterjave iz državnega premoženja?

Tujim državam je priznana imuniteta za dejanja le v obsegu njihove suverenosti. Imuniteta ne velja za ravnanja zasebne komercialne narave. Tuje premoženje v Avstriji je tako izvzeto iz izvršbe glede na njegov namen: če je namenjeno izključno zasebnim transakcijam, se lahko zaseže in postane predmet izvršbe; če pa je namenjeno izvajanju suverenih pooblastil (npr. naloge veleposlaništva), ni mogoče odrediti izvršilnih ukrepov. OGH je v pomembni odločbi o tem vprašanju ugotovil (glej . 3 Ob 18/12), da splošna imuniteta za državno premoženje ni predvidena, temveč je dolžnost zavezane države, da dokaže, da je pri prekinitvi izvršilnega postopka v skladu s členom 39 EO delovala z suverenimi pooblastili.

7.4 Katera sodna praksa je obravnavala vprašanje tančice podjetja v zvezi z državnim premoženjem?

Ker ni poučne sodne prakse, je morda razumno sklepati, da bi bil preboj tančice podjetja v zvezi z državnim premoženjem pravno dopusten, če bi bila pravila o obsegu državne imunitete (glej . vprašanje 7.3 zgoraj) dopolnjuje izpolnjevanje veljavnih zakonodajnih zahtev o prebijanju tančice podjetja.