Vrhovno sodišče je potrdilo prekinitev postopka v podobnih primerih

Vrhovno sodišče je 15. julija 2011^[1] potrdilo, da se univerzalni pravni naslednik stranke v postopku šteje za "isto stranko" v skladu s členom 27 Uredbe Sveta (ES) 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.

Kadar se pred sodišči različnih držav članic začnejo postopki z istim zahtevkom in med istimi strankami, vsako sodišče, ki ni sodišče, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekine postopek, dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek.

V skladu z ustaljeno prakso Sodišča Evropske unije (SES) je treba pojem "isti razlog za tožbo" razlagati in uporabljati tako, da se spodbuja namen uredbe in ne zadevno nacionalno procesno pravo. Sodišče EU obširno razlaga predmet spora.

Sodišče je trdilo, da to ne pomeni, da mora biti zahtevano pravno sredstvo enako, vendar ker se oba pravna spora vrtita okoli istega vprašanja, je za obe stranki mogoča le dosledna odločitev. Namen člena 27 je preprečiti pojav nasprotujočih si sodb v smislu klavzule o nezdružljivosti iz člena 34(3) Uredbe. Poleg tega ni pomembno, kako se glasi zahtevek za sodno varstvo. Člen 27 se uporablja tudi, če se tožba za izdajo negativne ugotovitvene odločbe sooči s poznejšo tožbo za izpolnitev.

Sodišče je nadalje trdilo, da se v skladu z ustaljeno prakso Sodišča ES pojem iste stranke lahko - v izjemnih primerih - uporablja tudi za stranke, ki ne sodelujejo neposredno v postopku, vendar jih odločba obvezno zadeva.

Glede na učinke univerzalnega nasledstva ne bi bilo v skladu z osrednjim namenom Uredbe (tj. preprečevanje dragih vzporednih postopkov in nasprotujočih si odločitev različnih nacionalnih sodišč, ki obravnavajo isto vprašanje), če se univerzalni naslednik ne bi obravnaval kot ista stranka, kot je opredeljena v členu 27.

Prekinitev postopka ne sme biti odvisna od preučitve pristojnosti ali pristojnosti sodišča, ki je prvo začelo postopek, tudi če je tožeča stranka trdila, da je tožena stranka s svojim predkupnim upravičenjem želela pridobiti neupravičeno lokacijsko prednost.