Avtorji
Vrhovno sodišče je pred kratkim odločilo, da je treba, ker je uporaba uredbe EU Bruselj I nesporna, o učinkovitosti sporazuma o pristojnosti odločati na podlagi člena 23 uredbe (zdaj člen 25 uredbe EU Bruselj Ia)[1].
Pregled
V skladu s členom 23 je treba besedno zvezo "sporazum o pristojnosti" razlagati avtonomno in je opredeljena kot izrecni sporazum strank o določitvi pristojnosti. Če tak sporazum obstaja, je treba o pristojnosti odločiti na podlagi posebnih okoliščin.
Takšne sporazume, ki se v skladu s členom 23 štejejo za nujne, morajo stranke, ki se želijo sklicevati nanje za določitev pristojnosti, na splošno dokazati - kar je veljalo za tožnika v obravnavani zadevi.
Člen 23(1) določa minimalne zahteve za pogodbene sporazume. Te formalne zahteve niso dokazna pravila, temveč predpogoji za veljavnost sporazuma. Namen zahtev je zlasti zagotoviti, da sporazumi o pristojnosti ne postanejo del pogodbe brez vednosti vseh strank. Zato mora biti iz pogodbe izrecno razvidno, da se je vsaka stranka strinjala s sporazumom. Poleg tega mora biti izrecno razvidno, da so se stranke strinjale s klavzulo, ki odstopa od splošnih pravil o pristojnosti. Te zahteve je treba razlagati ozko.
Sodba vrhovnega sodišča
V obravnavani zadevi je moralo vrhovno sodišče najprej preučiti, ali so bile izpolnjene formalne zahteve iz člena 23(1). Pritožbeno sodišče je predhodno ugotovilo, da niso bile izpolnjene.
V skladu s členom 23(1)(a) mora biti izjava volje podana v pisni obliki - bodisi kot ena listina, ki jo podpišejo vse stranke, bodisi v ločenih listinah. To zahtevo je mogoče izpolniti s sklicevanjem na pogoje, ki vključujejo sporazum o pristojnosti, če je tako sklicevanje izrecno navedeno v pogodbi. Če je pogodba sklenjena z različnimi dokumenti o ponudbi in sprejetju, se mora ponudba sklicevati na pogoje, ki vsebujejo sporazum o pristojnosti, le, če druga stranka:
- lahko temu sledi z razumno skrbnostjo; in
- dejansko prejme pogoje.
V obravnavani zadevi je tožnik predložil pet posameznih naročil. Prodajna pogajanja pred naročili so se končala s povzetkom rezultatov pogajanj, v katerem so bili navedeni pogoji za dobavo, plačilo in pakiranje ter znesek na prevozno sredstvo. Pogoji tožeče stranke, vključno s sporazumom o pristojnosti, v tem postopku niso bili omenjeni.
Po mnenju vrhovnega sodišča je zaposleni pri toženi stranki (predstavnik službe za pomoč strankam, ki ni sodeloval v predhodnih prodajnih pogajanjih) ne le sprejel naročilo z dne 5. avgusta 2011 - kot je bilo razvidno iz elektronskega sporočila, ki ga je predložil tožnik - temveč se je nanj tudi neposredno odzval s posredovanjem nove ponudbe. V poznejši korespondenci in na neposredno vprašanje tožnikove zavarovalnice je zaposleni pojasnil, da je to standardni postopek.
Vrhovno sodišče je na podlagi teh informacij ugotovilo, da formalna zahteva iz člena 23(1)(a) ni bila izpolnjena.
Vrhovno sodišče je potrdilo sklep pritožbenega sodišča z dne 18. novembra 2011. V skladu z ugotovitvijo pritožbenega sodišča:
- na podlagi standardne ravni skrbnosti od tožene stranke ni bilo mogoče pričakovati, da bo sklicevanje na sporazum o dodelitvi sodne odločbe vsebovano v nakupnih pogojih tožeče stranke, in
- tožena stranka ni bila dolžna spremljati zadeve.
Poleg tega je tožena stranka sicer potrdila prejem naročila, vendar se ni držala oblike sprejema, ki jo je predpisal tožnik. Po mnenju Vrhovnega sodišča je pritožbeno sodišče pravilno odločilo, da je bil glede na vse okoliščine - kot tudi glede na namen člena 23 (tj. preprečiti, da bi se sporazumi o pristojnosti neopazno vpletli v pogodbo) - sporazum med strankama premalo jasen in ekspliciten.
Vrhovno sodišče je potrdilo tudi ugotovitev pritožbenega sodišča, da ni bilo dovolj dokazov za ugotovitev prakse, glede na to, da:
- majhnega števila poslovnih transakcij pred spornima naročilnicama (glede katerih ni bilo mogoče ugotoviti enakega pristopa - tožena stranka na primer ni predložila pisnega odgovora na drugo naročilnico z dne 17. novembra 2010); in
- dejstvo, da je poslovno razmerje obstajalo le leto in pol.
"Praksa" v smislu člena 23(1)(b) uredbe EU Bruselj I pomeni redno obravnavano prakso med določenima strankama.
Formalna alternativa iz člena 23(1)(c) uredbe EU Bruselj I še vedno zahteva sporazum med strankama, vendar predpostavlja, da ta obstaja, če
"Takšen sporazum o pristojnosti je ... v obliki, ki je v skladu z običajom, ki je strankam znan ali bi jim moral biti znan in ki je v takšni trgovini splošno znan in ga stranke pri sklepanju tovrstnih pogodb v zadevni trgovini redno upoštevajo."
Dokazno breme nosi stranka, ki se želi sklicevati na sporazum.
V obravnavani zadevi je tožnik trdil, da mednarodna kemična industrija meni, da zadostuje, da se sporazumi o pristojnosti vključijo v pogoje, na katere se sklicujejo naročila, namesto da se vključi klavzula, ki to določa. Po mnenju vrhovnega sodišča to sicer ustreza zgoraj navedenemu načelu, vendar ne vzpostavlja posebne trgovinske prakse. Poleg tega tožeča stranka ni navedla ničesar o vednosti tožene stranke ali zahtevi po vednosti.
Komentar:
Zahtevo po pisni določitvi dogovorov o pristojnosti je mogoče izpolniti s sklicevanjem na pogoje, ki vsebujejo takšen dogovor, če je takšno sklicevanje izrecno vključeno v pogodbo. Če pa je pogodba sklenjena z različnimi dokumenti o ponudbi in sprejetju, zadostuje, da se ponudba sklicuje na pogoje, ki vsebujejo sporazum o pristojnosti, če lahko druga stranka to spremlja z redno skrbnostjo in dejansko prejme pogoje.
Končne opombe
(1) Vrhovno sodišče, 24. januar 2018, zadeva 7 Ob 183/17p.
"Tak dogovor o pristojnosti mora biti ... v obliki, ki je v skladu z uporabo, ki je strankam znana ali bi morala biti znana in ki je v takšni trgovini splošno znana in jo stranke pogodb te vrste redno upoštevajo v zadevni trgovini."
Dokazno breme nosi stranka, ki se želi sklicevati na sporazum.
V obravnavani zadevi je tožnik trdil, da mednarodna kemična industrija meni, da je dovolj, da se sporazumi o pristojnosti vključijo v pogoje, na katere se sklicujejo naročila, namesto da se vključi klavzula, ki to določa. Po mnenju vrhovnega sodišča to sicer ustreza zgoraj navedenemu načelu, vendar ne vzpostavlja posebne trgovinske prakse. Poleg tega tožeča stranka ni navedla ničesar o znanju ali zahtevi po znanju tožene stranke.
Komentar:
Zahtevo po pisni določitvi dogovorov o pristojnosti je mogoče izpolniti s sklicevanjem na pogoje, ki vsebujejo tak dogovor, če je takšno sklicevanje izrecno vključeno v pogodbo. Če pa je pogodba sklenjena z različnimi ponudbami in sprejetimi dokumenti, zadostuje, da se ponudba sklicuje na pogoje, ki vsebujejo sporazum o pristojnosti, če lahko druga stranka temu sledi z uporabo predpisane skrbnosti in dejansko prejme pogoje.
Viri
- Vrhovno sodišče, 24. januar 2018, zadeva 7 Ob 183/17p.