Civilni in gospodarski spori v Avstriji

Struktura sodišča

Civilni sodni postopek se začne pri okrožnem (Bezirksgericht) ali deželnem (Landesgericht) sodišču, odvisno od predmeta spora in/ali višine zahtevka. Pristojnost sodišča prve stopnje je odvisna od denarne vrednosti zahtevka. Okrožna sodišča so pristojna za odločanje na prvi stopnji, če je sporni znesek 15 000 EUR ali manj, medtem ko spore v zvezi z zneski, ki presegajo 15 000 EUR, obravnavajo deželna sodišča. Glede na vsebino okrožna sodišča običajno obravnavajo spore v zvezi z najemodajalskim in družinskim pravom, medtem ko regionalna sodišča obravnavajo zadeve v zvezi s spori na področju delovnega in socialnega prava, zadeve v zvezi z javno odgovornostjo ter različne posebne zakone (npr. zakon o javni odgovornosti, zakon o varstvu podatkov, avstrijski zakon o odgovornosti za jedrsko škodo).

Tretjo organizacijsko raven sodnega sistema sestavljajo štiri višja deželna sodišča (Oberlandesgerichte, OLG) s sedežem na Dunaju, v Gradcu, Linzu in Innsbrucku, najvišja instanca pa je avstrijsko vrhovno sodišče (Oberster Gerichtshof, OGH).

Poleg rednih sodišč so v avstrijskem civilnem sodstvu še naslednja specializirana sodišča:

• Delovno in socialno sodišče (Arbeits- und Sozialgericht) na Dunaju, ki obravnava delovne spore izključno na Dunaju;
• Višje deželno sodišče na Dunaju, ki hkrati deluje kot enotno specializirano kartelno sodišče (Kartellgericht), ki obravnava konkurenčne zadeve;
• dve specializirani sodišči za gospodarske zadeve:
  • okrožno sodišče za gospodarske zadeve (Bezirksgericht für Handelssachen);
  • dunajsko sodišče za gospodarske zadeve (Handelsgericht Wien).

Specializirana sodišča za gospodarske zadeve

Kot je navedeno zgoraj, obstajata dve specializirani gospodarski sodišči, ki delujeta izključno na Dunaju. To sta okrožno sodišče za gospodarske zadeve (Bezirksgericht für Handelssachen) in dunajsko gospodarsko sodišče (Handelsgericht Wien). Zunaj Dunaja zgoraj navedena okrožna in deželna sodišča odločajo kot gospodarska sodišča v zadevah, za katere velja redni civilni postopek (ne glede na izjeme).

Okrožno sodišče za gospodarske zadeve

Okrožno sodišče za gospodarske zadeve na Dunaju je pristojno na prvi stopnji v pokrajini Dunaj za gospodarske spore, ki ne presegajo 15 000 EUR, če je tožba usmerjena proti podjetniku/subjektu, vpisanemu v poslovni register, in je spor za toženca poslovno povezan.

Ne glede na sporni znesek je sodišče zvezno pristojno za spore na podlagi zakona o celinskih plovnih poteh (Binnenschifffahrtsgesetz) in za izdajo evropskega plačilnega naloga (Europäische Mahnklage) na podlagi uredbe EU o plačilnem nalogu.

Dunajsko gospodarsko sodišče

Gospodarsko sodišče na Dunaju je specializirano deželno sodišče za zvezno glavno mesto Dunaj. Njegove pristojnosti in pristojnosti drugih regionalnih sodišč, ki delujejo kot gospodarska sodišča, so določene v členu 51 avstrijskega zakona o pristojnosti (Jurisdiktionsnorm), ki razlikuje med vrednostno in stvarno pristojnostjo. V členu 51(1) št. 1-8b so naštete vrste sporov, za katere je pristojno dunajsko gospodarsko sodišče, ki deluje kot regionalno sodišče, če vrednost spora presega 15 000 EUR. Med njimi so med drugim spori, ki izhajajo iz poslovnih transakcij, če je tožba usmerjena proti podjetniku/subjektu, vpisanemu v poslovni register, in je spor za toženo stranko poslovno pomemben, spori, ki izhajajo iz prodaje podjetja med pogodbenima strankama, spori na podlagi zakona o delniških družbah (Aktiengesetz) in zakona o družbi z omejeno odgovornostjo (GmbH-Gesetz) ter spori na podlagi zakona o odgovornosti za proizvode (Produkthaftungsgesetz).

Člen 51(2) št. 9-11 avstrijskega zakona o pristojnosti vsebuje seznam zadev, ki spadajo v pristojnost dunajskega gospodarskega sodišča ali regionalnih sodišč, ki delujejo kot gospodarska sodišča, ne glede na znesek, kot so spori, ki izhajajo iz nelojalne konkurence, iz zakona o avtorskih pravicah (Urheberrechtsgesetz) in iz nekaterih določb zakona o varstvu potrošnikov (Konsumentenschutzgesetzes).

Dunajsko gospodarsko sodišče je zvezno pristojno za zadeve v zvezi s pravicami intelektualne lastnine (patenti, modeli, blagovne znamke itd.), pa tudi za neprocesne tožbe proti Avstrijski narodni banki.

Obravnava tudi stečaje podjetij in vodi register podjetij ter deluje kot pritožbeno sodišče v zadevah, ki jih obravnava zgoraj navedeno gospodarsko okrožno sodišče.

Stopnje pritožbenega postopka

Zoper sodbe okrožnega sodišča se je mogoče pritožiti na deželna sodišča glede dejanskih in pravnih vprašanj. Končno pritožbo je mogoče vložiti pri avstrijskem vrhovnem sodišču. Pritožbe zoper sodbe okrožnih sodišč so naslovljene na višja deželna sodišča, končne pritožbe pa obravnava vrhovno sodišče.

Na splošno vrhovno sodišče obravnava pritožbe, ki odpirajo pravna vprašanja temeljnega pomena - na primer, če je treba pravno vprašanje pojasniti zaradi pravne doslednosti, predvidljivosti ali razvoja ali če ni skladnih ali predhodnih odločitev vrhovnega sodišča.

Civilna procesna pravila

Pravila civilnega postopka so navedena v (1) ACCP, (2) Zakonu o pristojnosti in (3) avstrijskem zakoniku o izvršbi (Exekutionsordnung). Poleg tega lahko pravila izhajajo iz različnih pogodb, katerih podpisnica ali pogodbenica je Avstrija, kot je Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ("bruseljska ureditev").

Začetek postopka

Postopek se začne z vložitvijo tožbe (Klage) pri sodišču prve stopnje. V tožbi je treba poleg nekaterih formalnosti navesti dejstva, na katerih temelji zahtevek, navesti dokaze v podporo zahtevku in opredeliti zahtevano sodno varstvo. Tožbeni zahtevek se šteje za uradno vloženega, ko ga sodišče prejme.

Če sodišče meni, da je zahtevek dopusten, ga vroči toženi stranki, ki ima štiri tedne časa za vložitev odgovora na tožbo, v katerem mora navesti dejstva, navesti dokaze in vsebovati določen zahtevek. Tožena stranka lahko vloži nasprotno tožbo (Widerklage), ki predstavlja samostojen zahtevek, ali pa zahteva pobot (Aufrechnungseinrede). Če tožena stranka pravočasno ne predloži odgovora na tožbo, lahko tožnik zahteva izdajo zamudne sodbe. V postopku na prvi stopnji pred okrožnim sodiščem pisnega odgovora na tožbo ni treba predložiti.

Umik/sprememba vlog

Pisne vloge je mogoče kadar koli umakniti, če se je mogoče odpovedati materialni pravici do zahtevka. V nasprotnem primeru se mora toženec strinjati z umikom. Pred vložitvijo odgovora na tožbo pa je mogoče tožbeni zahtevek umakniti brez odpovedi zahtevkom.

Spremembe procesnih vlog so na splošno dopustne. Sam tožbeni zahtevek se lahko spremeni le s soglasjem druge stranke, potem ko je bil vročen, čeprav lahko sodišče kljub temu dopusti spremembo, če njegova pristojnost ostaja in ni nevarnosti večje zamude.

Dokazi

Dokazi so glavno sredstvo, s katerim stranke utemeljujejo svoje trditve glede spornih dejstev v pravni zadevi. Potreba po utemeljitvi trditve se pogosto imenuje dokazno breme. Breme se lahko spreminja glede na naravo trditve.

Res je, da ni vnaprej določenega zaporedja, po katerem bi bilo treba predložiti ali izvesti dokaze (ustne in pisne) na sojenju. Dokazi se obravnavajo med sojenjem, stranke pa lahko predložijo nove dokaze v zvezi s predmetom spora do zaključka ustnega postopka na sodišču prve stopnje.

Pomembno je, da vse dokaze, predložene na sojenju, sodnik prosto oceni, kar pomeni, da jih sodišče po izvedbi dokazov preuči po svojem neodvisnem prepričanju.

Vrste dokazov

Glavne vrste dokazov, navedene v ZPP, so listine (Urkunden), izjave prič (Zeugen), zaslišanje strank (Vernehmung der Parteien), izvedenska mnenja (Sachverständige) in sodni ogled (Augenschein). Vendar ta seznam ni izčrpen in kot dokaz za utemeljitev zahtevka se lahko prizna širok obseg virov.

Dokumenti

Na splošno se lahko sodišču predložijo dokumenti kot dokazi, na katere se stranke sklicujejo v svojih ustnih in pisnih vlogah. V skladu z avstrijskim civilnim procesnim pravom se dokumenti delijo na javne dokumente (Öffentliche Urkunden) in zasebne dokumente (Private Urkunden).

Javne listine

Uradne listine so listine, ki jih predložijo organi ali osebe, uradno imenovane v ta namen (notarji, arhitekti, svetovalni inženirji itd.), listine, ki so razglašene za uradne, in tuje overjene (uradne) listine (člen 292 ACCP). V skladu z oddelkom 310 ACCP se uradne listine štejejo za verodostojne.

Zasebne listine

Med zasebne dokumente spadajo vsi drugi dokumenti, ki ne spadajo v kategorijo uradnih dokumentov, kot so zasebna izvedenska poročila, strokovna mnenja itd. Pravnih pravil o dokazni vrednosti zasebnih dokumentov ni. Nasprotno, za njih velja, da sodišče dokaze prosto oceni.

Izjave prič

Dokazi se praviloma izvajajo le med sodnim postopkom, zato morajo priče in tudi stranke pred sodiščem ustno pričati. Če so priče pozvane kot priče, morajo priti, pričati in prisegati pred sodiščem. Če priča ne pride pred sodišče, lahko sodišče ugotovi, da priča zaničuje sodišče, in ji naloži kazen (Ordnungsstrafe); zaradi ponavljajoče se kršitve se lahko uvede obvezna prisotnost (zwangsweise Vorführung). Če priča noče pričati, se lahko pričanje prisili z izvršilnim postopkom, na primer z denarno kaznijo ali zaporno kaznijo (člen 354 avstrijskega zakona o izvršbi).

V skladu s členom 320 ACCP so osebe, ki niso mogle zaznati dejstva, ki se dokazuje, ali ki ne morejo izraziti svojih zaznav, nesposobne pričati. Enako velja za duhovnike, državne uradnike in registrirane mediatorje v smislu njihove uradne tajnosti.

Zaslišanje strank

Zaslišanje strank na splošno pomaga sodišču pri spornih dejstvih v zadevi in se lahko izvede, če stranka predlaga izvedbo dokaza ali z odločbo sodišča po uradni dolžnosti (členi 371 ACCP). Zlasti se za zaslišanje strank uporabljajo tudi zakonske določbe o sposobnosti prič za pričanje (oddelek 320 ACCP) in razlogi za zavrnitev pričanja (oddelek 321 ACCP).

Izvedenska mnenja

Strokovna mnenja so v sodnih postopkih še posebej pomembna, saj izvedenci pomagajo sodišču z znanjem, ki ga sodniki morda nimajo o zapletenih dejstvih zadeve. Izvedensko mnenje je treba načeloma pridobiti pred sodiščem in ga predložiti v obliki pisnega poročila. Pisna poročila mora izvedenec pojasniti na ustni obravnavi, če to zahtevajo stranke (člen 357 ZPP).

Sodni pregled

Sodišče lahko na lastno pobudo izda odredbo za izvedbo sodnega pregleda (npr. pregled naprave), da se razjasni domnevno dejstvo, ki je pomembno za rešitev spora. Običajno inšpekcijske ukrepe izvede v ta namen imenovani izvedenec, ki o rezultatih inšpekcijskega pregleda sestavi pisno ekspertizo. Vse stroške, potrebne za izvedbo takega inšpekcijskega pregleda, plača stranka, ki zatrjuje dejstvo (člen 368 ACCP).

Predložitev dokumentov

Kot je bilo omenjeno v splošnem pregledu, ACCP vsebuje postopek, v katerem lahko stranke v sporu zahtevajo, da se določeni dokumenti sprejmejo kot uradni dokazi. Pripustitev nekaterih dokumentov lahko okrepi trditve v predkazenskem postopku in upraviči nadaljevanje obravnave. Stranka lahko v skladu s členom 303 ACCP zaprosi sodišče, če meni, da ima nasprotna stranka dokument, ki bo bistveno vplival na njen zahtevek. Če zaprošena stranka ne more predložiti dokumenta, mora v skladu z drugim odstavkom 303. člena ACCP opisati njegovo vsebino "kar se da natančno in popolno". Sodišče bo prošnjo obravnavalo po posvetovanju z zaprošeno stranko.

Če sodišče ugodi zahtevi za predložitev dokumentov, je v oddelku 304 ACCP naveden seznam razlogov, v skladu s katerimi mora zaprošena stranka strogo izpolniti zahtevo, in sicer

• če se je stranka sama sklicevala na zahtevane dokumente kot del svoje zadeve;
• če obstaja zakonska obveznost predložitve zahtevanih dokumentov; ali
• če ima dokument pomembno vlogo pri vzpostavitvi pravnega razmerja med strankama (npr. arbitražni sporazum).

Vendar sodnik ne more odrediti predložitve dokumenta, če sta obe stranki temu nasprotovali (člen 183(2) ACCP).

Stranka lahko še vedno zavrne predložitev zahtevanih dokumentov iz več razlogov, navedenih v členu 305 ACCP. Ti vključujejo naslednje primere:

• se dokumenti nanašajo na zasebno in družinsko življenje;
• bi razkritje povzročilo škodo ugledu zahtevane stranke;
• bi razkritje povzročilo škodo ali obtožilo stranko, ki razkriva dokumente, ali tretjo osebo;^[1]
• bi razkritje pomenilo kršitev priznane dolžnosti ali poslovne skrivnosti; ali
• če obstajajo drugi enako pomembni razlogi, ki upravičujejo zavrnitev razkritja.

Poleg zahtevkov med strankama v postopku se lahko zahtevek za dokumente, ki jih imajo tretje osebe, vloži, kot je določeno v členu 308 ACCP. Trenutno ni uradnih razlogov, na podlagi katerih bi tretje osebe lahko zavrnile predložitev zahtevane dokumentacije. Vendar se bo sodišče s tretjimi osebami posvetovalo kot z vsako stranko v postopku.

Obveznost predložitve dokazov

Člen 178 ACCP določa dolžnost strank, da resnicoljubno in popolno navedejo dejstva ter navedejo potrebne dokaze za utemeljitev svojih trditev. Medtem ima sodnik kot posledico diskrecijske pravice sodišča pristojnost, da strankam odredi predložitev dokumentov v zgoraj navedenih okoliščinah (glej "Predložitev dokumentov"). Poleg tega lahko sodnik od strank zahteva, da se osebno zglasijo (člen 183(1) ZPP). Vendar ZPP ne vsebuje pravil o izvršljivosti odredbe o predložitvi dokazov, zahtevanega zglasitve ali pričanja. Če stranka noče izpolniti odredbe sodišča o predložitvi dokazov, mora sodišče njeno ravnanje upoštevati pri prosti presoji dokazov (člen 307(2) ACCP). Enako pravilo velja v primeru, ko stranka zavrne prihod ali pričanje (člen 381 ACCP).

Privilegij

Avstrijsko civilno pravo pod določenimi pogoji pridrži dokazni privilegij za udeležence v sodnem postopku. V skladu s členom 321(1) ACCP lahko priča zavrne pričanje:

• če bi odgovori priči ali drugim bližnjim osebam povzročili sramoto ali nevarnost kazenske odgovornosti;
• če bi odgovori priči ali drugim bližnjim osebam povzročili takojšnjo premoženjsko škodo;
• o zadevah, za katere velja državno odobrena obveznost zaupnosti;
• o zadevah, za katere veljajo poslovne in umetniške skrivnosti, in
• o zadevah, povezanih z glasovanjem, če so zakonsko razglašene za tajne.

Poleg zgoraj navedenega avstrijski civilni postopek priznava tudi druge privilegije, ki lahko priči omogočajo, da odkloni pričanje, na primer:

• tajnost izpovedbe (člen 320(2) ACCP);
• uradna tajnost (člen 320(3) ACCP);
• bančna tajnost (člen 38(1) Zakona o bančništvu (Bankwesengesetz)).
• Varstvo podatkov in tajnost podatkov (oddelek 1 Zakona o varstvu podatkov iz leta 2000 (Datenschutzgesetz)).
• Tajnost telekomunikacij (člen 93(1) Zakona o telekomunikacijah iz leta 2003 (Telekommunikationsgesetz)).
• Poštna tajnost (člen 5 Zakona o poštnem trgu (Postmarktgesetz)).
• Varstvo novinarskih virov (člen 31(1) Zakona o medijih (MedienGesetzt)).
• Zdravniška tajnost (člen 54(1) Zakona o zdravniškem poklicu (Ärztegesetz)).
• Odvetniška tajnost (člen 321(1) ACCP, člen 9(2) odvetniškega kodeksa (Rechtsanwaltsordnung)).

Glavne faze civilnega postopka

Po pravočasni predložitvi odgovora na tožbo se predhodna obravnava (Vorbereitende Tagsatzung) običajno opravi v 6-10 tednih. Na njem stranke razpravljajo o glavnih pravnih in dejanskih vprašanjih, da bi olajšale nadaljnji postopek. Poleg tega se lahko razpravlja o možnostih poravnave. Že po predhodni obravnavi lahko sodišče izda sodbo in zaključi postopek.

Če se postopek nadaljuje, se izmenjajo spisi. Nato sledi ena ali več dokaznih obravnav. Datumi teh obravnav so običajno dogovorjeni na predhodni obravnavi.

Trajanje postopkov na prvi stopnji je zelo različno. V povprečju traja eno leto, vendar je lahko pri zapletenih sporih precej daljši. Na pritožbeni stopnji se odločitve izdajo po približno šestih mesecih.

Financiranje

Sodni stroški v Avstriji so večinoma sestavljeni iz sodnih stroškov, odvetniških honorarjev in stroškov dokazov. Če ni drugače dogovorjeno, za odvetniške honorarje velja avstrijski zakon o odvetniških honorarjih (Rechtsanwaltstarifgesetz). V Avstriji je običajno in dovoljeno, da odvetniki delajo na podlagi dogovorjene urne postavke. Pavšalni honorarji niso prepovedani, vendar se redkeje uporabljajo v spornih zadevah.

Prenos stroškov

Osnovno pravilo v avstrijskih civilnih sodnih postopkih je, da stroške postopka plača poraženec (znano kot načelo "poraženec plača"). Na splošno to pomeni, da vse tri stroške - sodne stroške, odvetniške honorarje in stroške dokazovanja - plača poraženec postopka, razen redkih izjem. Če stranka le delno zmaga, se stroški sorazmerno razdelijo med stranke. Avstrijski zakon o odvetniških stroških (Rechtsanwaltstarifgesetz) in zakon o sodnih taksah (Gerichtsgebührengesetz) zagotavljata predvidljivost glede stroškov, ki jih lahko pričakuje bodoči tožnik.

Financiranje s strani tretjih oseb

V Avstriji ni posebnih zakonskih pravil, ki bi urejala financiranje s strani tretjih oseb. Financiranje s strani tretjih oseb je v Avstriji razmeroma novo, vendar je v praksi sprejeto in ga je leta 2013 potrdilo tudi avstrijsko vrhovno sodišče (6 Ob 224/12b). Financiranje s strani tretjih oseb je na voljo tako tožnikom kot tožnikom in ni omejitev glede vrst sodnih postopkov, ki jih lahko financirajo tretje osebe. Uporablja se tako v sodnih kot arbitražnih postopkih v različnih civilnih/trgovinskih sporih. Vendar pa obstajajo omejitve, kadar odvetnik deluje kot financer tretja oseba, saj je odvetnikom prepovedano delati samo na podlagi nepredvidenih honorarjev.

Pogojni honorarji

Dogovori o honorarjih za nepredvidene dogodke so dovoljeni le, če niso izračunani kot odstotek zneska, ki ga je dodelilo sodišče (pactum de quota litis). Dogovori o honorarju za nepredvidene dogodke, ki odvetniku dajejo pravico do izterjave določenega odstotka zneska, ki ga doseže tožnik, so prepovedani.

Pravna pomoč

Pravna pomoč (Verfahrenshilfe) je na voljo v Avstriji in se dodeli strankam, ki si ne morejo privoščiti plačila sodnih stroškov in pristojbin ter če zadeva ni brez možnosti za uspeh. Če je pravna pomoč odobrena, so sodne takse oproščene ali celo opuščene, odvetnik pa je zagotovljen brezplačno.

V okviru civilnih in gospodarskih zadev člen 63 ACCP določa, da je pravna pomoč načeloma lahko na voljo ne le fizičnim osebam, temveč tudi pravnim osebam, kot so gospodarske družbe. Glavni pogoj za pravno pomoč podjetjem je, da družba prosilka in njeni posamezni "gospodarski udeleženci" nimajo potrebnih sredstev za vodenje sodnega postopka. Poleg tega zadevni sodni postopek ne sme biti brezupen, tj. imeti mora določene možnosti za uspeh.

Obseg pravne pomoči v Avstriji je lahko delen ali obsežen, vendar mora biti določen glede na konkretno pravno zadevo. Zagotavljanje pravne pomoči lahko zagotavlja oprostitev plačila sodnih taks ter krije honorarje prič, honorarje, povezane z izvedenci, tolmači, prevajalci in cenilci, pa tudi denarne stroške in dodatne izvensodne dejavnosti. Avstrijska pravna pomoč bo zagotovila pravno svetovanje, kadar je v sodnih postopkih po zakonu potrebna prisotnost odvetnika (npr. v sporu, ki presega vrednost 5 000 EUR).

Zavarovanje stroškov postopka in zavarovanje po dogodku (ATE)

Zavarovanje stroškov postopka je v Avstriji široko dostopno in se pogosto uporablja ter lahko - odvisno od posamezne zavarovalne police - krije številne stroške, ki nastanejo v sodnem postopku, vključno s stroški stranke in morebitno odgovornostjo za stroške nasprotne stranke. Vendar sta lahko njegovo največje kritje in uporaba za nekatere vrste sporov omejena, poleg tega pa ga je treba skleniti pred nastankom dogodka, zaradi katerega je nastala škoda.

Zavarovanje po škodnem dogodku je v Avstriji še v povojih. Doslej je znano, da so ga tuji zavarovatelji ponudili le v majhnem številu sporov.

Pristojnosti in dolžnosti sodišč

Kot je navedeno zgoraj, Avstrija uporablja inkvizicijski pravni sistem, ki temelji na sojenju, ki ga vodi sodnik. Na ustavni ravni so sodniki neodvisni (unabhängig) (člen 87 zveznega ustavnega zakona (Bundes-Verfassungsgesetz, B-VG)) in ne morejo biti odstavljeni ali premeščeni s funkcije (unabsetzbar und unversetzbar) (člen 88 BV-G).

Sodnik odloča in odloča o sporih, ki so bili predloženi sodišču, na podlagi predloženih dokazov in argumentov ter ne obravnava vprašanj, ki jih stranke niso navedle. Sodniki nadzorujejo vodenje zadeve in za zagotovitev pravilnega poteka sojenja strankam odredijo, naj predložijo vloge in dokaze v skladu z urnikom sodišča. Poleg tega lahko sodišče na zahtevo stranke izda sodno odredbo, zahteva udeležbo katere koli osebe na sojenju in naloži kazni, da bi prisililo k spoštovanju svojih sodb in odredb. Sodnik lahko postavlja vprašanja zagovornikom ali pričam (člen 182(1) ZPP) in odloči o izvedbi vseh vrst dokazov, za katere pričakuje, da bodo prispevali k resnični ugotovitvi dejstev. Za dokumentiranje poteka postopka mora sodnik sestaviti sodni zapisnik (členi 207-217 ACCP).