Alternativno reševanje sporov: Splošni pregled

Kaj je alternativno reševanje sporov?

Alternativno reševanje sporov (ADR) je splošen izraz, ki zajema različne načine reševanja sporov, preden se začne sodni postopek. Veliko gospodarskih strank daje prednost alternativnemu reševanju sporov, saj jim omogoča hitro in zaupno reševanje sporov. Poleg tega lahko prihrani precejšnje stroške, povezane s sodnim postopkom. ARS daje večji poudarek avtonomiji strank in velja za bolj prijateljsko kot tradicionalno sodno reševanje sporov, kar lahko strankam omogoči ugodnejše pogoje za ohranitev in nadaljevanje njihovih odnosov po rešitvi spora.

Katere so metode alternativnega reševanja sporov?

Metode alternativnega reševanja sporov so arbitraža, pogajanja, sprava, usklajevanje, mediacija in razsojanje.

Arbitraža

Arbitraža je najbolj razvita oblika alternativnega reševanja sporov. Služi kot alternativa sodnemu postopku, ki daje prednost načelu avtonomije strank. Vodi se lahko prek arbitražne institucije ali pa se organizira ad hoc. V naslednjem poglavju bodo obravnavani nekateri ključni vidiki arbitraže v Avstriji. Za poglobljen vodnik po arbitraži si oglejte naš poseben zbornik o arbitraži.^[1] Poleg arbitraže obstaja več dodatnih načinov reševanja sporov, ki bodo obravnavani v nadaljevanju.

Pogajanja

Pogajanja so postopek odločanja dveh ali več strank, katerega cilj je doseči sporazum. Pogajanja ne vključujejo tretje osebe, ki bi spodbujala razpravo ali odločala o sporu. Je prostovoljno in nezavezujoče. Preprosto povedano, pogajanja vključujejo reševanje in usklajevanje različnih stališč strank, da bi dosegli soglasje in dosegli dogovor. Pogajanja so ključna značilnost alternativnega reševanja sporov, saj strankam omogočajo neposredno izmenjavo informacij zasebno in neformalno, da se izognejo bolj formalnim mehanizmom reševanja sporov. Vendar pa zahteva dobro vero in je lahko težje, kadar so med strankami razlike glede na njihovo velikost in vpliv.

Spravni postopek

Usklajevanje je mehanizem za izvensodno reševanje sporov, ki je prostovoljen, zaupen in prilagodljiv. Pogosto se uporablja v delovnih in potrošniških sporih. Uporablja nevtralno tretjo osebo, ki je imenovana za reševanje spora. Nevtralna tretja oseba v spravnem postopku se imenuje spravitelj. Spravitelj se od mediatorja razlikuje po tem, da bo s svojo presojo in priporočili stranke, ki so ga imenovale, spodbudil k iskanju rešitve.

Stranke v spravnem postopku lahko dosežejo sporazumno rešitev, ki je - kot pogodbeni dogovor - zavezujoča v skladu s pogoji, o katerih sta se stranki dogovorili. Poravnalec te poravnave ne razglasi na način, kot bi arbiter razglasil arbitražno odločbo, temveč strankam le pomaga doseči poravnavo. Glede na izbrano pravno obliko (npr. če je sklenjena pred pristojnim sodiščem ali vključena v notarsko listino) je lahko poravnava neposredno izvršljiva.

Mediacija

Mediacija je postopek reševanja sporov, v katerem je mediator zadolžen, da strankam v sporu olajša in pomaga pri reševanju njihovega spora. Mediacija ponuja strukturirano okolje, ki strankam omogoča, da sporočijo svoje pomisleke in izmenjajo informacije ter tako določijo možne ukrepe, ki jih je mogoče sprejeti za rešitev spora.

Mediacija je nezavezujoč postopek, kar pomeni, da se stranki sami odločita, ali bosta po prvem srečanju nadaljevali z mediacijo ali ne. Tudi izid mediacije je nezavezujoč, razen če se stranki prostovoljno dogovorita za sklenitev poravnave, kar se pogosto zgodi.

Singapurska konvencija o mediaciji

Konvencija Združenih narodov o mednarodnih sporazumih o poravnavi, sklenjenih z mediacijo, znana tudi kot Singapurska konvencija o mediaciji, je mednarodni sporazum, ki vzpostavlja mednarodni sistem za izvrševanje sporazumov o poravnavi. Singapurska konvencija o mediaciji se uporablja za poravnave, dosežene po mediaciji v gospodarskih sporih med mednarodnimi strankami. Do novembra 2021 je Singapursko konvencijo o mediaciji podpisalo 55 držav.

Široko sprejetje Singapurske konvencije o mediaciji obeta večjo uporabo mediacije za reševanje mednarodnih gospodarskih sporov, saj bodo stranke lahko uveljavljale svoje sporazume o poravnavi v državah, ki so ratificirale konvencijo. Racionalizirana shema izvrševanja na podlagi Singapurske konvencije o mediaciji je bila primerjana s Konvencijo o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb (Newyorška konvencija).

Kakšna je razlika med mediacijo in konciliacijo?

Ključna razlika med mediacijo in konciliacijo je mandat nevtralne tretje osebe, ki strankam pomaga pri reševanju njihovega spora. Poravnalec je pooblaščen, da ne le olajša reševanje spora, temveč strankam tudi predlaga različne rešitve. Nasprotno pa mediator samo olajša reševanje spora in strankam praviloma ne daje nobenih predlogov.

Spravni postopek

Sprava je restorativna oblika alternativnega reševanja sporov, ki se osredotoča na reševanje sporov ob ohranjanju in/ali obnovi odnosov med sprtimi strankami. Sprave pri ARS ne smemo zamenjevati s spravo v poslovnem in finančnem urejanju. V poslovnem kontekstu obstaja več vrst sprave. V bančništvu in računovodstvu se usklajevanje uporablja za zagotavljanje, da je finančno stanje določenega podjetja natančno prikazano v njegovem bančnem stanju in bančnih transakcijah. V finančni regulaciji lahko usklajevanje zagotovi, da lahko podjetja obračunajo denarna sredstva, ki jih imajo v imenu naložb strank. Pri alternativnem reševanju sporov se usklajevanje razlikuje od mediacije, pri kateri ima poravnalec bolj proaktivno vlogo pri predlaganju rešitev in spodbujanju strank k sklenitvi sporazuma.

Poravnava

Sodno odločanje je pogodbeni ali zakonski postopek reševanja sporov, v katerem odločitev o rešitvi spora sprejme neodvisna in nepristranska tretja oseba. V številnih državah, kot so Združeno kraljestvo, Avstralija, Hongkong, Malezija in druge, je razsojanje omejeno na reševanje gradbenih sporov.

Kdo je razsodnik?

Razsodnik je posameznik, ki je pooblaščen za sprejemanje uradnih odločitev v postopku razsojanja. Običajno je razsodnik strokovnjak za predmet spora, o katerem naj bi odločal.

Arbitraža

Arbitraža je način reševanja sporov, ki je najbližja alternativa tradicionalnemu sodnemu postopku. Arbitraža nastane na podlagi prostovoljnega soglasja dveh ali več strank in je običajno omogočena s sporazumom o arbitraži, bodisi kot klavzula v že obstoječi pogodbi bodisi kot samostojen sporazum. Pri arbitraži se izbere neodvisna in nepristranska oseba, znana kot arbiter, ki je pooblaščena za konkretno presojo spora. Sodišče lahko sestavlja samo en arbiter ali pa je imenovan kot del večjega arbitražnega sodišča, ki ga običajno sestavljajo trije neodvisni arbitri. Neparno število arbitrov zagotavlja, da večina odloča v korist določene stranke. Arbitražno sodišče, ki je ustrezno pristojno za določen spor, obravnava zahtevke več strank ter izda končno in zavezujočo sodbo, znano kot arbitražna odločba. Razsodbo lahko nato izvršijo domača sodišča.

Kaj je zavezujoča arbitraža?

Zavezujoča arbitraža je arbitražni postopek, katerega rezultat je zavezujoča in izvršljiva odločba. Na splošno velja, da so vse arbitraže zavezujoče. Ker pa je v arbitražnem postopku večji poudarek na avtonomiji strank, se lahko stranke odločijo, da bo arbitraža posebej zavezujoča ali nezavezujoča. Zavezujoče arbitraže ne smemo zamenjevati z obvezno arbitražo, pri kateri je arbitraža pravno izvršljiva zahteva pred sodnim postopkom.

Kaj je nezavezujoča arbitraža?

Nezavezujoča arbitraža je arbitražni postopek, katerega rezultat je svetovalna odločba, ki ni zavezujoča in zato ni izvršljiva. V praksi se lahko nezavezujoče arbitraže uporabljajo za določitev okvira tekočih pogajanj o poravnavi.

Kakšna je razlika med arbitražo in mediacijo?

Ključna razlika med arbitražo in mediacijo je v pooblastilu nevtralne tretje osebe. Pri arbitraži arbiter odloča o sporu ter izda končno, zavezujočo in izvršljivo odločbo.

Pri mediaciji mediator olajša reševanje spora tako, da pomaga pri iskanju najprimernejše rešitve. Rešitev, dosežena z mediacijo, ni zavezujoča.

Kakšna je razlika med arbitražo in razsojanjem?

Ključna razlika med arbitražo in razsojanjem je časovni okvir. Razsodba je veliko hitrejša od arbitraže. Poleg tega razsojanje najpogosteje izhaja iz zakona, medtem ko arbitraža izhaja iz soglasja strank. Poleg tega razsodnik ne more izdati odločbe o stroških. Z drugimi besedami, razsodnik ne more odrediti stroškov, ki so višji od njegovih honorarjev. Po drugi strani pa lahko arbiter odredi stroške veliko bolj prožno.

Nagrade

Razsodba je "sodba" arbitražnega sodišča. Če sodišče "izreče" sodbo, arbitražno sodišče "izda" arbitražno odločbo. Obstaja več vrst arbitražnih odločb. Čeprav po izdaji arbitražne odločbe na splošno ni mogoče vsebinsko spreminjati, sta njeno priznanje in izvršitev predmet nacionalnih sodnih postopkov. Za priznavanje in izvrševanje arbitražnih odločb v večini jurisdikcij velja Newyorška konvencija. Ta konvencija je mednarodni okvir za priznavanje in izvrševanje arbitražnih odločb. Trenutno je pogodbenica konvencije 168 držav.

Začasne arbitražne odločbe

Vmesne razsodbe, znane tudi kot vmesne ali predhodne razsodbe, pogosto izda sodišče v zgodnjih fazah arbitražnega postopka, ne da bi se postopek končal. Začasne razsodbe so koristne za sodišče, da se razjasnijo tako vprašanja postopka kot tudi vsebina zahtevka, pobota ali nasprotne tožbe. V postopkih začasne razsodbe obravnavajo dopustnost zahtevka in ugotavljajo, ali je arbitražno sodišče pristojno za obravnavo zadeve. Kar zadeva vsebinsko utemeljenost določenega zahtevka, so delne razsodbe koristne pri ugotavljanju vprašanj, povezanih z veljavnimi zakoni, veljavnostjo pogodb, vprašanji odgovornosti in tem, ali je določen zahtevek zastaral zaradi nacionalnih zakonov, kot je zastaralni rok za vložitev civilnega zahtevka.

Delne nagrade

Delne razsodbe običajno vključujejo odločanje sodišča o vidikih postopka, ki so pomožni glede na vsebinsko utemeljenost določenega zahtevka. Delne razsodbe lahko na primer obravnavajo odločitev o stroških ali izjavo o določenem dejanskem zahtevku.

Končne razsodbe

Kot pove že ime, sodišče izda končno odločbo o vseh zahtevkih in zahtevah strank, vključno z zadevami, povezanimi s stroški. Končna razsodba ima tudi procesni učinek zaključka arbitražnega postopka med strankama.

Odločbe o stroških

Vprašanje stroškov je pomembno v vsakem arbitražnem postopku, zlasti kadar je ena od strank šibkejša ali insolventna. Čeprav se lahko stroški obravnavajo v drugih odločbah, se lahko posebna odločba o stroških uporabi za reševanje vprašanj v zvezi s finančnimi obveznostmi strank. To velja zlasti, če je v zgodnjih fazah arbitražnega postopka druga stranka plačala stroške ene stranke, da bi zagotovila nadaljevanje arbitražnega postopka.

Sprememba (razsodbe) / dodatne razsodbe

V redkih primerih lahko arbitražno sodišče uveljavlja svojo pristojnost za izdajo dodatne razsodbe v povezavi s končno razsodbo, ki jo je že izdalo, da bi obravnavalo zadeve, ki so se pojavile, zadeve, ki so bile izpostavljene, vendar niso bile obravnavane, ali da bi zagotovilo, da razsodba natančno odraža sklepe, do katerih je arbitražno sodišče že prišlo. Spremembe ne pomenijo nove razsodbe, temveč zagotavljajo odpravo zadev, ki so bile obravnavane, vendar v prvotni razsodbi niso bile obravnavane v celoti ali so bile obravnavane nezadostno. Ko je arbitražna odločba enkrat izdana, je dokončna. Arbitražno sodišče ni pristojno, da bi si "premislilo" glede tega, kar je že odločilo.

Izvrševanje nagrad

Izvršitev se nanaša na postopek, s katerim se lahko arbitražna odločba prizna na domačem sodišču. Kot je navedeno, zavezujoča arbitraža privede do izdaje sodbe, znane kot arbitražna odločba. V nekaterih primerih stranke brez zapletov prostovoljno sprejmejo in uveljavijo zahteve iz arbitražne odločbe. V nasprotnem primeru lahko stranka zagotovi, da se njena razsodba upošteva, tako da v sodnem postopku zahteva, da jo prizna domače sodišče, in tako ustvari dodatno doma priznano pravno obveznost.

Priznanje arbitražne odločbe s strani enega ali več domačih sodišč je poenostavljeno z Newyorško konvencijo. V skladu s to mednarodno pogodbo bodo arbitražno odločbo, ki je priznana v eni državi, priznala sodišča vseh drugih držav, ki so prav tako pogodbenice konvencije. To pomeni, da če stranka v arbitraži zahteva izvršitev arbitražne odločbe v državi nasprotne stranke, lahko to stori z vložitvijo tožbe v svoji domači državi. Oktobra 2021 je konvencijo podpisalo 168 držav, najnovejši novi podpisnici pa sta Belize in Malavi (obe marca 2021).

Odložitev nagrad

Poleg izvrševanja arbitražnih odločb lahko obstaja razlog, da stranka zahteva razveljavitev arbitražne odločbe. V takem primeru stranka izpodbija odločbo z zahtevkom za razveljavitev v državi, v kateri je bila odločba izdana ali ki meni, da je odločba domača. Člen 34(2) vzorčnega zakona UNCITRAL o mednarodni trgovinski arbitraži ponazarja običajne razloge, na podlagi katerih se lahko arbitražna odločba razveljavi:

• neobstoj arbitražnega sporazuma ali neobstoj arbitrabilnosti ratione personae;
• kršitev pravice stranke do zaslišanja;
• arbitražna odločba je ultra petita;
• pomanjkljiva sestava sodišča;
• predmet spora po pravu države ni mogoče rešiti z arbitražo; ali
• kršitev javnega reda.

Zadnja dva razloga lahko sodišče preveri po uradni dolžnosti.

Mediacija in arbitraža

Mediacija in arbitraža (Med-Arb) je postopek mediacije, v katerem je mediator pooblaščen za sprejetje končne in zavezujoče odločitve, če stranki ne moreta doseči sporazuma. Med-Arb je vse bolj priljubljen med poslovnimi strankami, saj jim omogoča, da najprej rešijo svoje spore, ne da bi zunanja tretja oseba izdala zavezujočo odločbo. Če jim to ne uspe, imajo vedno možnost, da nadaljujejo postopek pred arbitražo.

Spletno reševanje sporov (ODR)

Spletno reševanje sporov se nanaša na alternativno reševanje sporov, pri katerem se kot medij za obravnavo sporov uporabljajo digitalne telekomunikacije in internet. O možnosti uporabe interneta za lažje alternativno reševanje sporov se razpravlja že več let. Nekatere prednosti njegove uvedbe vključujejo znatne prihranke pri obravnavah na daljavo in dodaten prihranek časa, saj ni treba potovati, čas obravnave pa je prožnejši. Vendar pa so s tem povezane tudi pomanjkljivosti, kot so varnostni pomisleki glede vdorov, zaupnosti, postopkovne pravičnosti v različnih časovnih pasovih in prikritih stroškov. Vsi ti pomisleki so do nedavnega ovirali sprejetje SRS.

Po pandemiji COVID-19 sta skrb za javno zdravje in razširjenost prepovedi potovanj spodbudila ponovni razmislek. Eden od možnih razlogov je morda ta, da se je število nerešenih sporov med pandemijo znatno povečalo zaradi večjega števila pogodb, ki so jih onemogočili predpisi COVID-19. Več arbitražnih institucij je v svojih institucionalnih pravilih sprejelo posebne določbe, ki izrecno določajo obravnavo na daljavo. Čeprav so bile te določbe sprejete šele pred kratkim, je verjetno, da bodo ostale tudi v prihodnje.